Morda najbolj izvirno voščilo, ki je prišlo po SMS-ju, je bilo zelo kratko. Kar nekaj časa, sem potreboval, da sem razumel, da gre pravzaprav za božično voščilo...
Samo dve besedi 25.12. ob 00.07:
"Fantek je!"
Hvala. Še danes mi je toplo pri srcu.

»Volk in jagnje se bosta skupaj pasla, lev bo jedel slamo kakor govedo in kača bo imela prah za svoj kruh. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori, govori GOSPOD.« Iz 65,25
Omenjena vrstica govori o časih, ko bo na svojo pot stopil Mesija. To bo vsekakor poseben čas, čas ko se bodo dogajale stvari, ki jih sicer v naravi ne (ali pa vsaj zelo redko) vidimo. Nekaj takega se je zgodilo danes. Ne verjamete? Ste začudeni? Naj pojasnim.
Zgodilo se je, da zaradi množice ljudi nismo mogli stopiti v… cerkev. Dobro, malo pretiravam. V vrsti smo stali pred cerkvijo in čakali na vstop. Danes v nedeljo 26. decembra 2010 popoldne, se je zgodilo, da so ljudje »drli« v cerkev. Kaj se je zgodilo? Je v Ljubljani nastopil kak izjemen pridigar? So kaj zastonj delili? Sta se delila milost in odpuščanje?
Nič od tega. Ljudje so stali pred frančiškansko cerkvijo in čakali, da si bodo lahko ogledali jaslice. Ali ni zanimivo, da lahko jaslice, kljub svoji anahronističnosti, celo arhaičnosti, privabijo toliko ljudi? Kot bi res nastopili mesijanski časi… Očitno lahko pridigajo tudi jaslice in zastonj ponujajo pogled v nekaj nostalgičnega. In to kljub temu, da lahko ljudje vidijo le kipca moškega in ženske, izključena iz družbe, v eksistencialni stiski, ki sta rodila na robu higienskega minimuma…
Morda je to dober namig Cerkvi, kako lahko nagovori tudi tiste, ki cerkvenega praga sicer ne prestopijo.

24. december je že praznični dan. Je kakor dolg večer, ki traja 24 ur. Sveti večer. Podoben je zaklenjenim vratom, ki se odpro, da skoznje stopimo v božič, v srečo. To je skrivnostno pričakovanje, tako za otroke, kot tudi za odrasle.

In potem se bo v negibnosti trenutka rodil Kristus. Če smo na to pripravljeni, se lahko rodi tudi v nas.

V tem trenutku lahko pomislim na svoje rojstvo, na rojstva svojih otrok. Vsako novo življenje je čudež. In Kristusovo rojstvo je čudež vseh čudežev. To je doživetje, ki se nikoli ne izčrpa, ki nam vedno vzbuja hvaležnost. Hvaležnost Stvarniku za vse, kar živi!

Nerodnih trenutkov je veliko in več vrst, ampak tisti z mobilnikom znajo biti še posebej nerodni. Sinoči sem bil na koncertu in v trenutku med dvema točkama je zazvonilo. Pravzaprav zaigralo, saj ima večina namesto zvonjenja izbrano kako melodijo. Nekdo je, ob občutku da bi se najraje udrl v zemljo, nervozno „kopal“ po torbi in iskal mobilni telefon, pianist je galantno čakal, da melodija utihne, ljudje so se nervozno presedali, nekateri bolj občutljivo so celo glasno stokali, kot bi jih bolelo. Ko je končno utihnilo in se je zaslišala glasba klavirja, se je skoraj čutilo, kako se je nekaterim odvalila „skala“ od srca.
Nekoč, bilo je pri maši ob prazniku sv. Frančiška Saleškega zavetnika novinarjev, je zazvonilo pri pridigi, ki jo je imel sam nadškof (zdaj kardinal). Rode je „motnjo“ sprejel s humorjem in razumevanjem. Morda zato, ker je bil zvok telefonske melodije državna himna. Vsekakor pa trenutek ni bil prav nič humoren za imetnika telefona, ki je pozabil telefonu izklopiti glas.
Spominjam se tudi neke tiskovne konference, ko je zazvonilo sredi predstavitve knjige nekega zelo eminentnega avtorja. Ta je v svoji veličini grdo gledal izza katedra, med zbranimi novinarji pa se jih je v besno iskanje telefona podalo kar nekaj, vendar ne tisti kateremu je zvonilo. Ko so vsi preverili, da ne zvoni njihov telefon, zvonilo pa je še kar naprej, je dotični le spoznal, komu zvoni. Zadrega je trajala do izteka intervala.
Spominjam se še primera iz neke cerkve, kjer je zazvonilo nekje sredi maše. Nihče se ni zganil in telefon je odpel svojo melodijo do konca. Neka starejša gospa si ni upala poiskati telefona in je raje „molila“ da čimprej mine.
Vse to mi je prišlo na misel, ko berem da bi se Slovenci med posameznimi storitvami elektronskih komunikacij najtežje odrekli mobilnim telefonom. Kar 64 odstotkov anketirancev namreč ne bi želelo prekiniti naročniškega razmerja za storitve mobilne telefonije.

Danes je prvi zimski dan in še polna luna zapovrhu. Iz Severne in Srednje Amerike ter delov Evrope in Azije se je videl tudi popoln lunin mrk, prvi po skoraj treh letih. Mrk je bil toliko bolj poseben, ker je po 372 letih spet sovpadal z zimskim sončnim obratom. Pri nas je danes luna zašla že ob 7.45 in tako med mrkom ni bila več nad obzorjem...

Začetek in konec. Konec je začetek. Zdajle ga doživljamo. Prav danes 21. decembra. Zimski sončni obrat je. Dan je najkrajši v vsem letu (8.36), noč pa najdaljša. Sončno leto se je izteklo. Plodenja je konec, vendar pa se bo prav kmalu vse začelo znova. Tema bo „premagana“. Svetloba se bo spet začela porajati. To se bo zgodilo, ko bo zasijala zvezda nad Betlehemom...

Lunin mrk nastane, ko so Sonce, Zemlja in Luna poravnani. Normalno Sonce osvetljuje Luno, med mrkom pa gre polna Luna skozi senco, ki jo meče Zemlja. Luna bi sicer morala tedaj postati nevidna, vendar se to ne zgodi, saj jo doseže nekaj žarkov in se zato obarva rdeče. Zadnji popoln Lunin mrk je bil 21. februarja 2008, medtem ko bosta prihodnje leto dva, 15. junija in 10. decembra.