Nikoli nisem pretirano maral socialnega realizma. Solzavi opisi težke delavske stvarnosti, hlapcev in dekel, grenkih praznovanj in občutkov krivde, me nikoli niso res prepričali. Zdelo se mi je, da je naš čas že zdavnaj opravil s takimi zgodbami in da bi si zaslužili več optimizma veselja in humorja. Pri humorju imamo Slovenci sploh težavo (ampak o tem kdaj drugič).
Imel sem občutek, da je takšen poudarek na socialni tematiki predvsem zaradi socialističnega sistema, ki je s tem dajal legitimiteto razrednemu boju. Cankar ni moj najljubši pisatelj in Cukrarna po mojem mnenju, ne more biti primer prostora, kjer »gojimo« vrhunskega umetnika.
Časi so se zadnja leta precej spremenili. Nove teme, novi problemi, drugačna družba, fantazijske teme vseh vrst, razcvet domišljijske literature, vendar pa po besedah nekoga, ki spremlja celotno produkcijo romana pri nas, v tričetrtinskem delu, daleč od resničnih družbenih problemov…
In tukaj se krog zaključi s primerom.
Pred dnevi, malo pred božičem se je v neizhodnem položaju znašla družina s štirimi otroki. Mama je ostala brez službe, oče pri delu s slabo plačo, ki jo je dovolj le za plačilo položnic. Stiska pred prazniki je bila tako velika, da je prosila za pomoč, za hrano in plenice…
Se vračamo v čas, ko bodo spet zaživele teme socialnega realizma? Bomo pisali o otrocih, ki namesto večerje odidejo spat z obljubo, da bo kruh za jutri? V vsaki čaši je kaplja pelina. Tudi o tem sem razmišljal te dni. Ni namreč potrebno, da bi bilo tako.
