Sleherni trenutek mojega življenja je gradbeni kamen večnosti.
Nikoli več se ne povrne. Nikoli se ne ponovi.
Kdor se v življenju dolgočasi, pač ne zna pravilno izkoristiti časa, ki mu je dan na voljo.
Dolgčas je namreč osamljenost duše!

Pomislimo kaj vse se godi v tem trenutku na svetu in poskusimo z dobrohotno pripravljenostjo kaj izboljšati!

Vedno potrebujemo rezervo.
Avtomobila ne smemo voziti do zadnje kapljice goriva.
Zato imamo na vsaki avtomobilski armaturi tudi lučko, ki se prižge, ko imamo še toliko bencina, da lahko pridemo do naslednje črpalke.

Enako velja tudi za naše moči.
Sedemdnevni ritem je nekaj v človeka vsajenega.
Zgleduje se po Svetem pismu. Zadnji dan je namenjen počitku. Rezervi.

Bodimo previdni. Če bomo preko tedna porabili vse moči do konca, se nam bodo s težavo obnovile šele po daljšem počitku. In tako ne bomo nič prihranili. Nasprotno, lahko bomo veliko zamudili.

Kdo pošilja ptice na pot?
Kdo jih postavlja pred usodno odločitev, ali naj ostanejo doma ali pa naj odletijo?
Selitev ptic izvira iz notranjega zakona, ki ukazuje slehernemu živemu bitju.
Mladiči so odrasli, hrane pa začenja počasi primanjkovati.
Tako se zbudi selitveni nagon.
Ljudska modrost pravi: „Če ptice do svetega Mihaela (29. 9.) ne odlete, bo milo vreme gotovo trajalo vsaj do Božiča.“

In tudi pri ljudeh je podobno, le da selitveni cikel ne pride vsako leto, pač pa z leti.

Voda se ponaša s toliko pomeni.
Že v materinem telesu, me je obdajala in varovala, da sem se lahko razvijal in rasel.
Iz te vode sem bil rojen..
Odkar bivam, teši mojo žejo.
S telesa mi spira umazanijo.
Kadar plavam, me nosi na svojih mokrih valovih.
Tudi nepojmljivo potrpežljiva je.
Po kapljicah si zna utreti pot skozi trdno skalovje.
Izogiba se oviram in vedno teče proti cilju.

Mati žalosti,
bodi ob vzglavju vseh bolnikov sveta,
tistih, ki so ob tej uri izgubili zavest in umirajo,
tistih, ki so izgubili vsako upanje na ozdravljenje,
tistih, ki od bolečin vpijejo in jokajo,
tistih, ki se ne morejo zdraviti, ker nimajo denarja,
tistih, ki bi tako silno radi hodili, pa morajo negibno ležati,
tistih, ki cele noči ne morejo zatisniti očesa,
tistih, ki so se morali odreči najlepšim načrtom za prihodnost,
tistim, ki ne verjamejo v večno življenje, ki Boga preklinjajo,
tistih, ki ne vedo, da je Kristus trpel prav tako kot oni …