Pripravljamo se na Veliko noč. Objavljam še nekaj razmišljanj, ki naj nas pripravijo na obhajanje največjega krščanskega praznika.
Ali je Sveto pismo tudi zgodovinska knjiga? Ali so se vsi dogodki, ki so tam opisani zgodili dobesedno, ali jih moramo razumeti metaforično?
Dejstvo je, da je Sveto pismo umeščeno v konkreten zgodovinski čas in prostor. Opisuje zgodbo božjega ljudstva. Če bi vse dogodke hoteli razumeti samo kot metaforo, bi mu odvzeli dobršen del njegove pričujočnosti. Zato lahko razumemo, da imajo opisani dogodki tudi svojo zgodovinsko osnovo. Poglejmo to na primeru Izhoda iz Egipta, ki je opisan v drugi Mojzesovi knjigi.
Egiptovski Jožef je že dolgo mrtev (300 let). Razmere v Egiptu so se spremenile. Dinastija Hiksov, ki so bili pravzaprav tujci, pod katero je Jožef dobil svoj položaj je propadla. “Novi kralj” Seti I. uspe združiti kraljestvo in začne z velikim zazidalnim načrtom, ker igrajo Izraelci vlogo sužnjev, ki izdelujejo opeko. Zgodba o Mojzesu naj bi se dogajala v času Setijevega naslednika Ramzesa II (1279-1213), res pa je, da egiptovskih virov o izhodu Judov iz Egipta ni... Morda zato, ker so zgodovinske knjige vedno napisane v čast zmagovalcem, Egipčani, pa so bili tu poraženi.
Faraona je skrbelo veliko število tujcev. Ob izhodu naj bi Egipt zapustilo 600 000 Izraelcev, če štejemo še njihove družine, bi bila ta številka lahko do 2 milijona. Vendar pa moramo biti pri številkah v Svetem pismu previdni, kajti večkrat se izkaže, da pisci pri njih pretiravajo. Kakor koli že, faraon hoče omejiti njihovo število, zato ukaže vse moške novorojence vreči v Nil. Krik zatiranega ljudstva seže do Boga, ki pošlje Mojzesa, da izpelje njegovo ljudstvo iz sužnosti. Zanimivo je, da je prav Mojzes eden od teh, ki mu je po faraonu namenjena smrt, Bog pa, ki hudo obrača v dobro, ga reši in nameni za življenje. Še več, nameni ga za voditelja svojega ljudstva, ki ga bo izpeljal iz Egipta.
Faraonova hči, ki je Mojzesa rešila, je bila verjetno hči ene do faraonovih priležnic in ne princesa kraljevske krvi, a vendar je Mojzesu njen položaj omogočil dobro vzgojo in izobrazbo. Zagotovljena mu je bila dobra prihodnost, čeprav je bil po rodu tujec. Literarno je Mojzesova zgodba izjemno pestra, z vzponi in padci, vse pa vodi božja previdnost, ki je ne moremo prezreti. Kakšen je bil prizor, ko je Mojzes videl Boga v gorečem grmu je težko opisati in je prepuščen veri vsakega posameznika. Bog se takrat Mojzesu tudi prvič predstavi: “Jaz sem, ki sem” - Jahve. Vse to so, če gledamo iz literarnega vidika, biseri svetovne književnosti, ki pa vendarle niso toliko pomembni, kot so pomembni iz verskega pogleda.
Pa naš pogled spet usmerimo v nekatere zgodovinske podatke, ki jih najdemo v zgodbi o izhodu iz Egipta. Mojzes se vrne in odide k faraonu. Tudi iz drugih virov je znano, da je Ramzes II sprejemal tudi preproste prosilce, zato ne smemo biti začudeni, kako je Mojzes lahko prišel do faraona. Faraon je Mojzesa sicer poslušal, a je njegovo prošnjo, naj odpusti njegovo ljudstvo zavrnil. In zdaj smo priče prihodu desetih kazni za Egipt.
Nil, srce Egipta, od katerega je odvisno blagostanje dežele, se spremeni v kri (to verjetno pomeni, da je Nil ob poplavah prinesel s seboj rdečo zemljo in mikroorganizme, ki so onesnažili vodo) in v onesnaženi vodi poginejo vse ribe. Čez 7 dni gnijoče ribe preženejo žabe z rečnih nasipov v hiše. Zatem komarji in muhe, ki so se ob tem namnožili, okužijo deželo. Žabe in žuželke razširijo kugo, ljudem in živalim pa se zaradi tega začne gnojiti koža. Zatem silna nevihta s točo uniči lan in ječmen. V osmi nadlogi izvemo, da veter iz Etiopije prinese vojsko kobilic, ki požrejo vse rastline v deželi. Zatem otemni še sončna svetloba in v Egipu je, najbrž zaradi puščavskega vetra “hamsina”, tri dni tema. Nadloge so najverjetneje nastopile v toku enega leta. Bog je vsakič uporabil naravno nesrečo, da je zmedel Egipčane. Zanimivo je, da faraonovi čarovniki in vsi egiptovski bogovi nesreče lahko posnemajo, ne morejo pa jih preprečiti.
Poročilo večkrat omenja, da se je faraonovo srce zakrknilo in da je ostal trdovraten. Tako še vedno ni hotel odpustiti Izraelcev. Pripravljala pa se je še zadnja nadloga: smrt egiptovskih prvorojencev. Če vse ostale nadloge še lahko razlagamo naravno, pa je ta izven naše razlage. Angel smrti je prizanesel vsem, ki so imeli na podbojih svojih hiš jagnjetovo kri. Bog postavlja nov praznik. Velikonočno jagnje govori o Božji skrbi za svoje ljudstvo. Grenka zelišča, ki so jih jedli skupaj z jagnjetom spominjajo na trpljenje egiptovske sužnosti. Opresni, nevzhajani kruh pa opozarja na naglico v kateri so jedli.
In končno, po skoraj 400 letih bivanja v Egiptu, so Izraelci končno svobodni in odhajajo v obljubljeno deželo. Ker si je Izrael pridobil svobodo s smrtjo egiptovskih prvorojencev, zdaj vsi judovski prvorojenci simbolično pripadajo Bogu. Sledi le še sklepno dejanje izhoda, ki pokaže vso Jahvejevo moč in simbolično pokaže nemoč njegovih sovražnikov. O prehodu čez rdeče morje in smrti faraonove vojske je bilo zapisanih veliko ugibanj. Egiptovski zapisi o tem molčijo. Edini ohranjeni pisni podatki o tem so v Svetem pismu. Na katerem mestu je Bog “odrinil” vodo, da so šli varno po sredi, ne izvemo. Prav tako ne vemo, kako visoko je bilo morje na tem mestu, ali kako številna je bila vojska, ki je sledila Izraelu. Ramzes II. je bil mogočen faraon, zato nekateri zgodovinarji dvomijo o zadnjem delu svetopisemske zgodbe.
Versko sporočilo pa je nedvoumno: Bog je rešil izvoljeno ljudstvo in uničil njegove sovražnike.
Naj si še enkrat zastavim vprašanje ali je Sveto pismo tudi zgodovinska knjiga? Je tudi to, a ne samo to. Najprej je to religiozna knjiga, ki govori o Božjem posegu v svet. Pisatelji Svetega pisma se niso toliko zanimali za popis zgodovinskih dejstev, kot za to, da Bog je, da posega v človekovo življenje in ga usmerja na pravo pot.
