Tudi letos so nas očarali mladi, ki obiskujejo šole v Zavodu sv. Stanislava. Na koncertu se je predstavilo 8 zborov in 2 orkestra. Da ima glasba v Zavodu res velik pomemben, se lahko prepriča vsak, ki obišče tak koncert. Toliko glasbenih sestavov, s tako kakovostnim programom, kaže na resničen glasbeni presežek. Za to skrbijo požrtvovalni pevovodje Damijan Močnik, Helena Fojkar Zupančič, Bernarda Kink, Željka Ulčnik Remec in Nuška Zakrajšek. Zbori so uveljavljeni tudi v širšem prostoru, saj vsako leto na tekmovanjih doma in v tujini dosežejo zavidljive rezultate.
Tako je letos Dekliški pevski zbor sv. Stanislava pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič prejel nagrado V Celju, na 29. mednarodnem mladinskem pevskem festivalu. Pevke so prejele zlato plaketo in denarno nagrado kot najboljši zbor v celoti, poleg tega pa so prejele še posebno priznanje za najboljšo izvedbo obvezne skladbe Jacobusa Gallusa in za najboljšo izvedbo sodobne slovenske skladbe. To je bila skladba Damijana Močnika z naslovom Godec pred peklom dobi, ki smo jo lahko slišali tudi na omenjenem koncertu.
Ob sklepu koncerta so pevci in instrumentalisti nastopili tudi skupaj s tremi skladbami. Mogočno je zazvenela pesem iz ust kakih tristo pevcev. Čestitke nastopajočim in oragnizatorjem. Pa naj še kdo reče, da mladina danes ne poje več...

Na sliki so sicer članice Dekliškega zbora 1. letnika ŠKG v svojih barvitih opravah.

Vsem Titoljubcem odlomek iz 7. poglavja knjige Silvina Eiletza z naslovom Pred sodbo zgodovine, ki je pravkar izšla pri Celovški Mohorjevi.
„Tito je stalno govoril proti privilegijem in luksuzu višjih funkcionarjev, ki se te prepovedi seveda niso dolgo držali...“
V moskovsekm arhivskem dokumentu iz leta 1950 zasledimo tudi tale popis:
„Titova posestva:
Tito ima ogromna bogastva. Na razpolago ima 22 posestev:
1. Kraljevi dvorec na Dedinjah.
2. Razkošna vila na Romunski ulici v Beogradu.
3. Vse otočje Brioni v jadranskem morju s palačami, plažami, zoološkimi vrtovi, flotiljami za zabavo.
4. Nekaj razkošnih vil na obali Jadranskega morja, na Brdu v Sloveniji, na Plitvicah na Hrvaškem.
5. Ogromno posestvo z dačami in podzemnimi vojaškimi bazami v Han Pjesku – naravnost fevdalna posest.
6. Zaščiteni revirji v Belju, Iloku, Bački.
7. Posestvo v Zemunu.
8. Vinogradi in vinske kleti v Vršcu.

Titova posestva obsegajo 1% ozemlja Jugoslavije – več kot 250. 000 hektarjev (pašnikov, gozdov, vinogradov, plaž in posestev).“

Tako se za je za proletarce boril ljubljeni in oboževani vodja. In to je bilo že leta 1950.

V Steklenem atriju ljubljanskega Magistrata so odprli razstavo ilustracij Damijana Stepančiča iz knjige Zgodba o sidru, ki je pred nekaj meseci izšla pri Mladinski knjigi. Gre za izjemno razstavo in izjemno slikanico, saj je zanjo Damijan prejel tudi nagrado Hinka Smrekarja.

Zgodba o sidru je v celoti avtorska, njena največja posebnost pa je, da nima besedila. Zato so Damijanu in založbi povzročili nekaj težav tudi v NUK-u, kjer delijo CIP katalogizacijo za vsako knjigo, ki izzide. Problem knjige (po suhoparni interpretaciji) je, da če nima besedila, ne more biti knjiga. Zato so na začetek simbolno pripeli misel Alana Edgarja Poea o sanjah in tako je slikanica lahko izšla (kot knjiga). Kaj bi bila sicer, nimam pojma…
Ker knjiga nima besedila, ima pa zelo sugestivne ilustracije, mora zgodbo pripovedovati otrok oz gledalec sam. Zanimivo bi bilo primerjati, koliko različic zgodbe, bi bilo mogoče zapisati.
In zakaj, zgodba o sidru? Zato, ker se je pred leti Damijan s sinom sprehajal po Ljubljani in v Parku Zvezda sta naletela na velikansko sidro. Tako se je rodila domišljijska zgodba o ladji, ki pluje po nebu in išče zmaje. Zmajev pa je v Ljubljani res veliko…

Če je že razstava tako dobra, bi bilo prav, da bi bilo tudi na odprtju veliko ljudi. Pa temu žal ni bilo tako. Vsekakor vabim ljubitelje dobre ilustracije, da razstave ne zamudijo v dneh, ko je še na ogled, vabim pa jih tudi, da prelistajo to, vsekakor posebno, knjigo.

Na levi urednik Mladinske knjige za otroško in mladinsko literaturo Andrej Ilc, ob njem Lucija in Damijan Stepančič. Ob desni strani pa likovni urednik pri Mladinski knjigi Pavle Učakar.

Ta konec tedna bodo naši otroci spet korakali po poti »spominov in tovarištva«. Veliko od njih neprostovoljno. Prav je, da se kot starši opredelite do te ideološke manifestacije, ki jo organizira društvo Zeleni obroč. Morda ne veste, da je to društvo ustanovila Zveza združenj borcev NOB. To veteransko združenje žal vztrajno seje nestrpnost med Slovence. V letu, ko se spominjamo 20 letnice najpomembnejšega dogodka v slovenski zgodovini, osamosvojitve, nas njen predsednik poziva, naj vsi stopimo pod partizanske prapore in častimo obdobje, ki je z nasiljem izkoristilo iskreno željo ljudi po svobodi, za prevrat, tlakovan s krvjo političnih nasprotnikov. S tem so nas za skoraj pol stoletja zagrnili s totalitarno železno zaveso, nas usodno razdelili in v marsičem spremenili narodni značaj.
Kot skrbniki svojih otrok imate vso pravico, da vodstvom šol, ki bodo vaše otroke peljala na tako sporno prireditev, rečete ne in zanje zahtevate nadomestno dejavnost na šoli. Čas je, da se otresemo partijske krame, ki nam jo prodajajo pod krinko »športnega dneva«. Javne šole in vrtci naj podpirajo dejavnosti, ki združujejo in ne poglabljajo razdora med ljudmi.
Zato Vas pozivam, da na vodstva šol naslovite pisma protesta in dosežete, da se z Vašimi otroki ne manipulira.
Preprečite, da bi se nič krivi otroci izkoriščali za nabiranje političnega kapitala ostarelih rdečih botrov in njihovih naslednikov.
Vaše nestrinjanje s Pohodom je lahko prvi korak k resničnemu (pre)čiščenju ideoloških ostalin, ki se še vedno nabirajo v šolskih programih in dejavnostih.
Ne dovolite, da bi zaradi Vašega nedelovanja vse ostalo kot je bilo. Spomnite se Georga Orwella in njegove misli iz romana 1984: »Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost. Kdor nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost.«

Kar nekaj časa se nisem oglasil. Zamudil sem oefarje s 27. aprilom, odkritje nekaterih spomenikov, Stanovnikov govor, kraljevsko poroko, prvomajske demonstracije in vse s tem povezano. Pozabil sem na zadolžitve in urnike, telefone in gradbišče. Bilo je osvežujoče…
Po drugi strani pa nisem zamudil kakovostnih minut z družino. Nisem zamudil junijskih temperatur v aprilu, čistega morja, pravljic, špargljev in dolgih sprehodov. Nisem pozabil na dobro knjigo…
Mali trenutki so postali veliki in pomembni. Čas ni bil gospodar ampak služabnik. Pa to ni bil beg pred resničnostjo, bil je le razmislek o prioritetah. In kakšen odgovor se ponuja? Življenje je predragoceno, da bi ga zapravljali za nepomembne stvari.