Najlepše je na morju v mesecu juniju. Dolg dan, zmerne temperature, prazne plaže, prijazni ljudje... in še bi lahko našteval. Zaradi takih dni, te potem vleče nostalgija. Malo dela, malo užitka. Baterije pa se polnijo in vse izgleda lažje.
Na otoku je vse po starem in vse na novo. Zgodilo se ni nič, a hkrati vse. Odkar se nismo videli, so tam popravili ogrado, sezidali stavbo, splavili nekaj čolnov... Poti in prijateljstva ostajajo ista. Ko sedimo za mizo in se pogovarjamo, razmišljam o blaženih trenutkih miru. Miru, ki se ti vsede v srce in te ne zapusti. Že pogled proti obzorju te napolni. Prijetno pihlja in lastovice ščebetajo. Življenje je lepo, če ga živiš...

Taki so (skoraj vsi) otroci tega časa: na zunaj iz brona, znotraj razkrajanje, močne mišice, slabi živci. Po rekordih segajo, a niso za življenje. Novodobni človek razpada, razdeljen je, trhel sam v sebi, kakor vsa napihnjena, izumetničena zahodna civilizacija. Najboljši med nami so morda tisti, ki kdaj pa kdaj trpijo zaradi tega. Bolečina je namreč vedno odpor. Nič ni strašnega, če koga sili na pot. Strašne so okoliščine, ki vodijo v to. Hitrost na vseh področjih. Z avtomobili, z železnico in letali, s kolesi, hlastajo po avanturah, vse pa je samo beg pred samim seboj in pred življenjem.
po HH

Danes sem šel na sprehod do Koseškega bajerja. Nanj me vežejo lepi spomini.

Pred nekaj leti sem se odločil, da s fotografskim aparatom zabeležim nekaj utrinkov iz moje okolice. Našel sem točko, ki je sredi mesta vendar izgleda, kot bi bila nekje na deželi, našel sem mesto, ki je sredi urbanega naselja vendar je kot v pravljici… Mesto na Koseškem bajerju. Odločil sem se, da mu bom iz istega mesta, sledil eno celo leto. Vsak dan, od 20. aprila, do 25. maja prihodnjega leta (no v tistem letu smo odšli dvakrat za dober teden na počitnice), sem se odpravil tja in posnel fotografijo. Nastalo je 9 filmov, (okoli 330 posnetkov), motivno enakih, a vendar tako različnih, če znamo videti, kaj naredi narava v enem letu!
Fotograf, mojster Marijan Pal, ki je svoj čas razvijal fotografije na Tržaški cesti v Ljubljani, mi je zaupal, da tovrstnih projektov ni prav veliko. Da najdemo avtorje, ki naredijo nekaj fotografij iz istega mesta, morda glede na letne čase, da pa bi se kdo sistematično ukvarjali s tem več kot leto, to pa je res redko…
Pravimo, da človek svet spreminja. Drži! Ampak kako ga vsako leto, spremeni šele narava. Takih sprememb kot jih doživimo med poletjem in zimo, človek ni sposoben narediti.
Izbral sem najbolj raznovrstne fotografije, take ki verodostojno prikazujejo spremembe. Zavestno sem se izogibal sončnim zahodom, ki bi lahko delovali poceni, skušal sem zabeležiti »nekaj več«. Se pravi, račke, ribiče, modelarje, tekače, bager, ki je popravljal ustje in podobno. Serija fotografij, ki sem jo posnel, bi bila lahko tudi dobro izhodišče za kakšen kriminalni roman, saj znotraj svoje navidez mirne in neproblematične podobe, skriva kopico zanimivosti, o katerih se lahko vprašamo, kaj tam počnejo?
Naj povem še nekaj tehničnih podrobnosti. Uporabljal sem svoj stari fotografski aparat Canon AE1 z 28. milimetrskim, širokokotnim objektivom,(to je bil še čas, ko digitana fotografija ni bila aktualna) vsak dan sem si ob datumu zabeležil še zaporedno številko fotografije, uro, ko sem fotografiral, zaslonko in čas, ki sem ju uporabil.
Potem sem šel do škatle, kjer hranim negative in pozitive in izbral štiri, ki prikazujejo Koseški bajer v štirih letnih časih.
Naj povem še to, da je Celjska Mohorjeva družba pred leti izdala tudi tedenski koledar z izborom omenjenih fotografij.

3. februar, 12.30 (tale preslikava ni najboljša...)

2. maj, 10.05

3. avgust, 13.00

6. november, 16.10

Iva Bana so razrešili z mesta ravnatelja SNG Drama Ljubljana zaradi nesposobnosti.
Daleč gre ta farsa. Tudi sam sem bil na novinarski pred nekaj dnevi, ko je Bana razrešila ministrica za kulturo. Pravna pooblaščenka Ana Iglič nam je takrat nanizala vrsto pravnih spodrsljajev, ki si jih je ministrstvo privoščilo. In kot berem danes, se te igrice še kar nadaljujejo. Ne upoštevajo se zakonski roki, ob istem času sta veljavni dve pogodbi o ravnatelju in podobno.
Najbolj smešna pa je razrešitev zaradi nesposobnosti. Razumel bi, če bi ga razrešili zaradi katerega koli drugega razloga, nesposobnost pa je vendarle malo za lase privlečena. Še sploh, če sodimo po rezultatih Drame lani, številu odigranih predstav, realiziranemu dohodku, podpori kolektiva. Zakaj se ne reče bobu bob in jasno reče, da gre za politično odstavitev? Nekompatibilnost med ministrico in njenimi pogledi, ter ravnateljem Banom? Nesposobnost pa… Ko sem pred letom gostil Iva Bana na radiu, sem opazil, kako ima ta človek rad Dramo, kako mu ni vseeno, kaj si ljudje o njej mislijo. Zato me je presenetilo anonimno pismo, ki je razkrivalo njegovo uporabo službene kartice in avtomobila za privatne namene. Ko je prišlo pojasnilo, da je vse račune sprotno plačeval in tako ni nastala nobena gospodarska škoda, mi je bilo jasno, da gre za začetek obračuna z njim. »To je bila napaka,« je pred dnevi priznal pred novinarji. Prepozno za nekatera ušesa.
Obračun se zdaj (očitno) bliža koncu. Sotošek prihaja, da pa se bodo sodni spori zaključili v Banovo korist, ne dvomim.

O katerih temah se lahko pogovarjaš z njim brez nasmihanja?
Do kdaj bo še prodajal tezo, da je dober premier?
Si lahko privošči še večji fiasko od tako množičnih zavrnitev?
Težko verjamem. Referendumi so ga izmerili.
Ocena vodenja te države je porazna. Cena ocenjenega, majhna.
Pahor, pojdi. Prizanesi nam z odvečnimi besedami…