Sedel sem v avtu pred pošto in čakal, da žena dvigne paket učbenikov za novo šolsko leto. Vroč ponedeljkov popoldan ni deloval ravno spodbudno, še sploh, ker je bila na pošti gneča. Če človek nima kakšnega posebnega dela, opazuje okolico. Zdolgočaseno in vročini primerno. Natanko nasproti je bil parkiran kombi, slikopleskarstvo. Kombiji se mi nikoli niso zdeli posebej zanimivi, tokrat pa sem postal pozoren. Ali vidim prav? Na spodnjem delu reklame, pod kontaktnimi številkami je pisalo nekaj, kar me je v hipu spravilo v dobro voljo.

»Nismo najboljši, smo pa najdražji.« Pa kdo se tukaj heca in kdo koga vleče? Če bereš kot piše, gre za izrazit primer antireklame. Namreč sami priznavajo, da niso vrhunski pri delu, ampak pri izstavitvi računa. Kdor si upa nekaj takega zapisati kot reklamo na svoj kombi, pa že mora imeti nekaj samozavesti! Kot bi kmet rekel: »Naše mleko hitro skisa, zato je nekaj dražje…« Ali pa gradbenik: »Hiša, ki jo boste kupili sicer ni potresno varna, je pa vsaj pregrešno draga…«
Ne vem, morda pa ima ta slogan kakšen drugačen pomen? Morda je komu ušel hrvatizem in naj bi najdražji pravzaprav pomenilo, najljubši? Verjetno bi se našel še kak pomen, pa se mi niti ne ljubi več razglabljati (še vedno je precej vroče in človeku gredo lahko neumnosti po glavi…). Če nič drugega je omenjeni primer jasno znamenje, da je vsaka reklama, (tudi slaba) dobra reklama. Zakaj? Poglejte samo koliko časa mi je vzelo zabavanje z njo. Morda še preverim, kako je res s cenami pri njih.

Ko sem danes prišel pred vrata radia, me je na steni zavoda pričakal ta lepotec. Čisto svež in okoren ni niti poletel, ko sem se začel motati okoli njega. Iz tega sem sklepal, da je morda še čisto »nov«, da je pravkar prilezel iz bube in začenja svoje novo življenje. Morda, ne vem…
Tudi kasneje, ko se mi ozadje ni zdelo prav vzpodbudno in sem ga »premestil« na primernejšo lokacijo se ni upiral. Mirno je poziral v vsej svoji lepoti, s široko razprtimi krili, z bogato modrino na spodnjem delu kril. Vedno nosim s seboj fotoaparat, zato sem takoj izkoristil trenutek in »ukradel« nekaj za zgodovino…
Potem pa sem začel razmišljati, kako sem tega metulja iskreno razveselil. Pravzaprav sem pred vrati službe gotovo izgubil 10 minut. Mirno lahko rečem, da mi je polepšal dan in da še zdajle razmišljam o razmeroma nepomembnih trenutkih. Kaj pa bi bilo, če bi istega metulja srečal kak dan prej? Ko je bil še buba ali gosenica? Bi se ga bil tudi tako vesel?
Prav gotovo ne. Koliko naših občutkov in zaznav se spremeni glede na zunanjo podobo? Pravzaprav smo na nek način ujetniki lastnih oči. Ker nam je metulj lep in simpatičen ga sprejmemo, gosenica, ki pa je isti metulj pred preobrazbo, nam je (večinoma) odvratna škodljivka. Ta si ne zasluži življenja in nič kolikokrat jo pohodimo ali vsaj odstranimo z mesta, kjer dela škodo…
Želim si, da bi bilo enkrat drugače. Da bi lahko vedno dal človeku še drugo priložnost, možnost, da se spremeni. Verjetno bi bila presenečena oba.

Barvno razliko med zgornjo in spodnjo fotografijo pa je seveda zagrešil fotograf, ki ni upošteval, da rumena barva na beli deluje drugače kot na rdeči...

Na Sinjem vrhu
Likovna kolonija Umetniki za Karitas že 17.leto poteka na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Tudi tokrat so se zbrali umetniki iz domovine in tujine in skupaj ustvarjajo za ljudi v stiski. Sinoči smo imeli tam tudi pogovorni večer, kjer so udeleženci razmišljali o umetnosti, solidarnosti in ustvarjanju v dober namen. Prav prijetno smo se imeli, mene pa sta najbolj presenetili njihova odprtost in iskrenost. Ni enostavno oditi en teden od doma, se odpovedati družini, počitnicam, lastnim hobijem… in oditi popolnoma prostovoljno na »Goro«, kjer v »potu obraza« nastajajo likovna dela, od katerih ustvarjalci ne bodo imeli ničesar, razen omembe v katalogih. In vendar umetniki pridejo, ustvarjajo in širijo zavest o lepem in dobrem med ljudi. Če to ni lepo znamenje, da nad svetom še ni za obupati…

Joanna Zajac Slapničar s hčerko Heleno, Arkan Al Nawas, v sredini kipar Zvonimir Kamenar iz Reke, Brane Jazbar, Klavdij Tutta in Dušan Stele

Med pogovorom z Konradom Krajncem, Zvonimirjem Kamenarjem in Klavdijem Tutto

Jožica Ličen, Jana Peršolja, Tone Seifert, Mira Ličen Krmpotič in Ubald Trnkocy

Na božji dlani smo.
Vsak dan, vsako noč. Zato moremo vsak dan reči: hvala.
Hvala za zdravo telo, za dar vida, sluha, hvala za vsak utrip srca, za vsak dih, za zdrav razum, za kos kruha, za dobre ljudi, za milost...
In hvala tudi za dneve preizkušnje, iz katerih lahko pridemo močnejši!
Po JZ

Danes goduje sv. Maksimiljan Kolbe, najbolj znani svetnik druge svetovne vojne. Leta 1941 so ga aretirali in odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Konec julija 1941 je iz bloka št. 14., kamor je bil nazadnje premeščen, izginil neki jetnik. Zato je bilo deset drugih za to obsojenih na smrt v bunkerju lakote. Med izbranimi je bil tudi družinski oče Frančišek Gajowniczek, ki je zajokal: "Uboga moja žena in otroci! Nikdar več vas ne bom videl!" Tedaj pa je stopil iz vrste p. Maksimiljan in se ponudil v zameno. Poveljnik je zamenjavo sprejel. V bunkerju smrti so trpeli skoraj 14 dni. Kolbe je umrl zadnji, potem ko je vse ostale pripravil na smrt. Ko je papež Janez Pavel II. leta 1982 Kolbeja razglasil za svetnika, so na trgu svetega Petra med prisotno množico opazili tudi sivolasega moža z družino, Frančiška Gajowniczeka. Po obrazu polnem gub so mu polzele solze... To je znana zgodba, ganljiva in navdihujoča, kot Kristusov zgled, ki pravi »... kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 10,39)

Malokdo pa ve (to ni zapisano niti v Palmah mučeništva), da imamo tudi Slovenci svojega Kolbeja. Tudi mi imamo duhovnika, ki je stopil iz vrste in zamenjal svoje mesto s fantom, pred katerim je bilo še vse življenje... To je Izidor Završnik, doma iz Gomilskega. Za svetega najbrž nikoli ne bo razglašen, ker priče niso več žive, vendar to njegovemu primeru ne more nič odvzeti. Bil je duhovnik, ki so ga Nemci ubili v mariborskem zaporu 10. marca 1943. Zaprt je bil zato, ker so pri njem našli ponarejene prepustnice za ljudi, ki jim je pomagal bežati z od Nemcev okupiranih območij. Nekega dne so na dvorišču postrojili zapornike. V vrsti so začeli izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Za smrt je bil določen tudi neki mlad fant Franc Žvan. Ko so se nemški vojaki pogovarjali pred streljanjem, ga je Završnik potegnil iz vrste. Rekel mu je, da ima pred seboj še vse življenje in stopil na njegovo mesto. Tako je šel v smrt namesto njega. Žvan je vojno preživel in pozneje živel v Ljubljani, menda je bil celo v partiji, a je ostal kristjan in je svoji ženi večkrat govoril, da ga je rešil nek duhoven. Ni pa vedel, kdo je bil. Po njegovi smrti je to povedala njegova vdova. Iz datuma streljanja so potem ugotovili, da je bil med takrat ustreljenimi talci samo en duhovnik, Izidor Završnik. Osupljivo. Maksimiljan Kolbe je danes poznan po vsem svetu, pri nas pa Završnikov primer pozna le peščica... Njegova žrtev ni bila nič manjša od Kolbejeve. Za sočloveka je dal največ, kar je imel, življenje. Vendar pa so Poljaki in kasneje ves katoliški svet, v Kolbeju prepoznali tako svetel zgled, da ga ni mogla zatreti niti povojna rdeča diktatura. Slovenci tukaj še (precej) zaostajamo.