Tudi letos smo se odločili za ročno izdelane voščilnice. Oči je poskrbel za risbo, mamica z mladino pa za podlago, kuverte in zaščitno folijo. Mislim, da so nam kar uspele. Opazil pa sem tudi, kako družino skupno delo poveže. Vsak ima svojo majhno zadolžitev. Res drži pregovor, ki pravi, da je prava družina tista, kjer skupaj delajo…

Ogledal sem si posnetek Jankovićeve predvolilne konvencije, ki je bila 18. novembra. Ostal sem brez besed… Če je to nivo, ki nam ga ponuja ljubljanski župan in z njim levica, sem resno zaskrbljen, kaj bo po volitvah, če bo Janković prišel do vlade. Ali je to vse, kar je ostalo od levice?
Maja Keuc poje himno, Djurotovi ženi se zdi Zoran frajer, Javšnikov štos nima rezona, Partljič pove, da je šlo kulturnikom pod desnico vedno slabo in da je Mahnič kriv za slovenske delitve, Šturbeja prekrstijo v Štrubeja, kar gospod mirno spregleda in prebere (pazite profi igralec, ki mora vsako leto zmemorirati eno srednje debelo knjigo besedil) nekaj stavkov. Vlado Bizovičar si vzame čas za nekaj alteregov in Jonas… joj, postarani Jonas… Naj mi kdo pove, morda kdo bolj alternativnih levičarjev, ker mi konservativci očitno (takih) štosov ne zastopimo, kaj je hotel povedati Jonas, alias brat Janez? In kakopak, ker je bilo to srečanje Jankovićeve Pozitivne Slovenije, kaj je bilo tu pozitivnega? Ni imelo nobene zveze z Jankovićem, bilo je le žaljivo do enega segmenta našega prebivalstva! Je to napoved, kako se bo delalo s kristjani po volitvah? Gospod kandidat za mandatarja, kaj ste nam želeli sporočiti s temi nastopi? Je to program, ali želja kako naj po vašem izgledajo državne proslave?
Ah nič, verjetno je bil vse skupaj samo hec… Tako za smejat. Tudi jaz se na tem mestu smejem tej mojstrovini. Pa smo spet pri nivoju. Dragi moji levičarski profesorji, od Štrajna do Gabra, je to tisto? Je to vaš domet? Ali nas niste vedno svarili pred tem?
Po drugi strani pa se seveda sprašujem, kaj druži vse skupaj? Strah pred zmago desnice, ali strah pred spremembami? Janković je v tem primeru vsekakor nadaljevalec kontinuitete, tisti ki mora poskrbeti, da bodo pravi ljudje ostali na pravih položajih. Tam bi sicer lahko ostal tudi Pahor, a on ni bil iz pravega testa. Bil je premehak, levica pa potrebuje vsaj malo avtoritarnosti, da se petelini med sabo ne pokljuvajo…
Čeprav bi nas Zoran Janković rad prepričal, da je njegova stranka pozitivna, pa jaz tega »toplega« vzdušja nisem začutil. Morda bi moral kaj vzeti, za pozitivno diagnozo…

Dan je bil v znamenju zbiranja vtisov po sinočnjem koncertu. Zvonili so telefoni, deževala so sporočila... Sam sem urejal foto galerijo iz katere izdvajam nekaj uspelih slik.

Radijski narodnozabavni ansambel

Urša Sešek in Petra Gorše

Irena Vrčkovnik

Dario Žvrga v eni izmed številnih preoblek.

Eva Černe

Eva Černe, Nuška Drašček, Irena VRčkovnik in Nuša Derenda

Slovenski oktet

Skoraj vsi nastopajoči

Sošolci Eva Černe, Darko Vidic in Nuška Drašček

17. gala koncert v Cankarjevem domu je za nami. O tem ste že in še boste izvedeli še mnogo, zato naj zdajle objavim le tri foto trenutke, tako za gušt…
Meni je bilo lepo.

Slovenski oktet

Eva Černe, Nuška Drašček, Irena Vrčkovnik in Nuša Derenda.

Skupinski nastop pevk in Slovenskega okteta ob zadnji skladbi, posvečeni 20 letnici slovenske osamosvojitve.

Zadnja nedelja v Cerkvenem letu je praznik Krisusovega veličastva. S tem je povezano tudi petje zahvalne pesmi s katero se zahvalimo za vse kar nam je leto, ki je za nami postreglo in se hkrati obrnemo v nebeško Luč, ki je Kristus sam v svojem veličastvu.
Morda nam danes beseda kralj deluje nekako tuje, da bi lahko doumeli pomen tega praznika. Kraljev se namreč danes spominjamo le po spolnih aferah, po njihovih tragičnih smrtih, ki so naznanjale take ali drugačne revolucije, pa tudi bogastvo, ki si ga predstavljamo kot kraljevsko, ni več značilno le za kralje. Danes so najbogatejši - industrialci, najveličastnejši - filmski igralci, najmogočnejši - politiki in najmočnejši - vojaki. Morda bi ta praznik imensko lahko, za vse danes živeče ljudi, nevajene kraljevskega veličastva in pomembnosti, poimenovali praznik Kristusa Predsednika, Šefa, Generala... Ko pa razmišljamo o teh novih, sodobnejših naslovih, smo vendarle v zadregi. Noben poklic in nobena funkcija s Kristusom ni prav združljiva, nekako mu ne pristoji. Zaradi takega sodobnejšega naslova se znajdemo v še večji zadregi kot ob nerazumevanju kraljevskega veličanstva.
Ne glejmo na zunanjost! Kristus sam nam je rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, in da za pot vemo, da je on sam Pot, Resnica in Življenje. In če se poglobimo v njegovo življenje, v njegove nauke, Evangelije, ugotovimo, da je Kristusu tuje vse, kar nam vzbuja kraljevske, predsedniške, generalske,... občutke. Tam, kjer ni ljubezni za človeka, tam Kristusa ni, tam ni niti njegovega Kraljestva.