Bil sem na predstavitvi slavnostnega koncerta ob slovenskem kulturnem prazniku, ki bo v »novi« ljubljanski operi. To bo večer slovenskega samospeva z Markom in Bernardo Fink, ter pianistom Anthonyjem Spirijem, v čast Glasbeni matici ob 140 letnici in 120 letnici ljubljanske opere. Nekaj detajlov mi je posebej ostalo v glavi, saj na svojski način kažejo sliko nastopajočih umetnikov. Naša odlična glasbena interpreta, brat in sestra, ki koncertirata na različnih svetovnih odrih, sta odlična slovenska kulturna ambasadorja, saj večkrat nastopata tako s slovenskimi glasbenimi deli, kot jih v dodatkih ponujata na koncertih po svetu.

Izjemno sproščeno sta predstavila koncert, ki je bil v Mariboru, v Betnavskem dvorcu že izveden, slišati pa ga bo moč še v Škofji Loki, Ljubljani in Novi Gorici. Toplo mi je bilo pri srcu, ko sta govorila o sodelovanju različnih institucij in ob tem razmišljala tudi o sodelovanju in sobivanju med ljudmi. Prav tako mi je bilo zelo všeč intervencija Bernarde Fink, ob opazki direktorja Opere Brvarja, ki je potarnal, kaj vse še manjka v novi operni hiši. Izpostavila je, kaj vse pa opera zdaj že nudi. Se pravi, iskala in našla je dobre stvari in se ni za vsako ceno ustavljala pri manjku…

To veliko pove tako o nas, kot tudi o tistih, ki prihajajo od drugod in nas sodijo v širših okvirih. In res, velikokrat nam manjka prav takega širokega pogleda, kjer se neobrušeni detajli zazdijo nepomembni.

Končno je zapadlo celo nekaj snega... Termometer je zjutraj, ko sem se odpravljal na delo, kazal -10 stopinj. Ni čudno, da gredo človeku po glavi misli o pomladi. Našel sem pesem italijanske avtorice Emme Lombardo Casalaina, z naslovom Daj mi cvetlico, ki je primerna tako v misli na pomlad, kot ob dejstvu, da je nedelja, prvi dan v tednu in da beremo berilo iz Jobove knjige...

Daj mi cvetlico

Daj mi cvetlico.

Goreče te prosim zanjo.

Dolgo sem ihtela

in moje oči,

motne od solza,

niso več znale,

odkriti Boga

v temni senci trpljenja.

Daj mi cvetlico, prosim te,

čeprav travniško:

da bom opazovala

njeno čudovito obliko

in neskončno nežnost.

In ko bom občudovala to,

česar človeška roka

ne more ustvariti:

njeno svežo milino,

njen vonj,

njeno živo lepoto,

bom gotovo

spet našla Večnega

in pokleknila.

Vsak ima kako travmo iz otroštva. Moja je gotovo povezana z zobozdravniki. Nisem jih maral kot otrok in to se mi pozna tudi danes.

Spominjam se, da sem verjetno še kot predšolski, moral na široko odpreti usta in potem mi je zobozdravnica zvrtala luknjo tako globoko in tako boleče, da se mi je zdelo, kako je sveder gotovo pogledal skozi čeljust. Ni čudno, da sem zobozdravnico naslednjič dodobra pogrizel in si je, reva, morala izpirati rano v umivalniku. Nič ni pomagalo, če je šla mama z mano, usta so ostala zaprta in niti obljube daril niso nič pomagale.

Ne vem natanko, kako smo kasneje urejali zobozdravniške preglede, ampak nekaj smo že morali urediti, saj imam skoraj v vsakem zobu plombo. Ostali pa so slabi občutki in kot rečeno, od vseh zdravnikov najmanj maram zobarje.

Tako sem odlašal in odlašal s pregledom in ko se mi je končno odlomil del zoba, sem vedel, da se bo počasi vendarle treba pripraviti na zobni pregled in posledično vrtanje, brušenje, drgnjenje, poliranje in vse kar sodi zraven. Vmes se je upokojil še moj zobar in poiskati je bilo treba drugega, potem pa čakati na datum.

Nelagodje je ostalo. Že kak teden prej sem se presedal ob misli na široko odprta usta in aparate, ki ti jih nataknejo, da držiš usta odprta. Ko je prišel dan D, sem nervozno pohajal po hiši, vsaj trikrat sem si umil zobe. »Je to res nujno?« sem se spraševal. Avtobus je bil kar prehitro pred zdravstvenim domom. Stopnice. Vrsta. Čakanje. Neke stvari se pač ne spreminjajo. Končno me pokličejo. Doktor je mlad in prijazen, sestra me hoče nasmejati, jaz pa kisel in nerazpoložen za šale. »Kaj bo dobrega?« me pobarata. Sedim sključen in trd na stolu in razmišljam ali naj odprem usta. Nekatere stvari se res ne spreminjajo. Še preden začne doktor natikati sveder, imam že vse roke bele od stiskanja s prsti. Če bi imel stol ročaja, bi ju verjetno izpulil. Možakar za masko me začudeno gleda in verjetno ugotovi, da primerek, ki sedi pred njim, ni ravno sproščen. »Bi injekcijo?« »Bi« zamomljam.

Ko prime, se začne. Nič ne čutim, odlično! Zgornjo desno dlesen imam čisto omrtvičeno. Saj bo kar za zdržat. Doktor natakne nekakšno objemko in polni luknjo. Sledi ponovno brušenje in sredi vrtanja, mi začne trzati ustnica. Ne morem je umiriti.

Zdravnik klepeta s sestro in vešče ordinira v mojih ustih. Še malo pa bo konec. Z očmi iščem uro in odštevam, koliko časa sem že na stolu. Končano je. Oddahnem si. Vstanem. Desnega lica ne čutim in tako se ne morem niti vljudno smehljati, ko me hecata. Samo da je in da se lahko odpravim. Globoko zadiham, ko stopim na mrzli zrak. Noge me same nosijo proti postaji, jaz pa razmišljam, da se neke stvari nikoli ne spremenijo zaradi nečesa, kar se nam je zgodilo še v mladosti, mi pa tega nismo predelali.

„Kdor hoče ohraniti lepoto, naj ne pozabi pred spanjem posvetiti pet minut negi svojega obraza. To so zlate minute, ki nam lahko trajno ohranijo lepoto in privlačnost.“ Reklama, seveda. Verjetno na obraz tudi deluje. Govori o času zase, o skrbi za svoje telo, o tem, da mi zame ni vseeno, saj če ne cenim sebe, tudi drugega ne znam ceniti......
Ampak pogled na lepoto lahko tudi nadaljujemo. Kaj pa „notranja“ lepota, lepota duše? Tudi tu bi veljalo dnevno vsaj pet minut skrbeti za notranjo lepoto. Krščansko se temu reče spraševanje vesti, v duhu časa pa „skrb za notranje ravnovesje“...
Sem si danes prizadeval, da bi bil boljši kot včeraj, da bi komu priskočil na pomoč, ali komu kaj dobrega storil? Sem danes žalosten zato, ker so mi drugi storili kaj hudega, ali ker sem jaz užalil koga?
Kaj pa ljubezen? Sem si prizadeval zanjo v odnosu do svojih najbližjih, do tujcev, do Boga?
Če bomo na ta in podobna vprašanja odgovarjali iskreno in obžalovali slabo, bomo dosegli „duhovno ravnovesje“, oz se bomo okrepili pri prepoznavanju slabega. Tako ne bo skrbi, da bi izgubili svojo notranjo lepoto in tako bomo res izkoristili pet zlatih minut v dnevu!

Nič se nisem še oglasil v zvezi z nameravano ukinitvijo ministrstva za kulturo. Nekaj o tej temi bi, glede na funkcijo urednika za kulturo, pravzaprav lahko rekel. Presenetilo me, kako lahkotno se je nova koalicija odrekla samostojnemu kulturnemu resorju. Tako radi se kitimo s kulturo poudarjamo, da v središču prestolnice stoji kip pesnika in ne vojskovodje, da smo edini evropski (morda tudi svetovni) narod, ki ima za kulturni praznik celo dela prost dan, zdaj pa naenkrat ukinitev samostojnega kulturnega ministrstva.

Ni čudno, če so kulturniki, umetniki in akademiki z javnostjo vred, »našpičili« ušesa in če so se v glasu proti, združili tudi nazorsko zelo različni ljudje. Ne bom skrival, da tudi jaz nameravane ukinitve ne podpiram. Nekako ostaja grenak priokus, da so se o vsem zmenili v družbi, v kateri ni bilo nobenega kulturnika (umetnika, akademika…). Kulturna javnost je bila zgolj obveščena.

Tista utemeljitev, da bo zdaj za kulturo kvečjemu več denarja, ker bodo ministrovo plačo pač prihranili in razdelili kulturnikom, mene ne prepriča. Še več, ne verjamem ji, ker vem, da se zate v družbi močnih lahko potegne le tisti, ki te enakopravno zastopa… Tukaj pa kaže na primer pregovora, ki pravi: »daleč od oči, daleč od srca«.

Ne vem, zakaj se desna koalicija ni posvetovala vsaj s svojimi ljudmi, ki delujejo na tem področju. Je res modro postaviti barikade še preden je vlada sploh potrjena? Si je res treba nabirati sovražnike tam, kjer so ljudje najbolj občutljivi in imajo sorazmerno močan glas v javnosti? Je res nujno slutiti, da gre kultura na nek način oblasti na živce?