Bil sem na predstavitvi slavnostnega koncerta ob slovenskem kulturnem prazniku, ki bo v »novi« ljubljanski operi. To bo večer slovenskega samospeva z Markom in Bernardo Fink, ter pianistom Anthonyjem Spirijem, v čast Glasbeni matici ob 140 letnici in 120 letnici ljubljanske opere. Nekaj detajlov mi je posebej ostalo v glavi, saj na svojski način kažejo sliko nastopajočih umetnikov. Naša odlična glasbena interpreta, brat in sestra, ki koncertirata na različnih svetovnih odrih, sta odlična slovenska kulturna ambasadorja, saj večkrat nastopata tako s slovenskimi glasbenimi deli, kot jih v dodatkih ponujata na koncertih po svetu.

Izjemno sproščeno sta predstavila koncert, ki je bil v Mariboru, v Betnavskem dvorcu že izveden, slišati pa ga bo moč še v Škofji Loki, Ljubljani in Novi Gorici. Toplo mi je bilo pri srcu, ko sta govorila o sodelovanju različnih institucij in ob tem razmišljala tudi o sodelovanju in sobivanju med ljudmi. Prav tako mi je bilo zelo všeč intervencija Bernarde Fink, ob opazki direktorja Opere Brvarja, ki je potarnal, kaj vse še manjka v novi operni hiši. Izpostavila je, kaj vse pa opera zdaj že nudi. Se pravi, iskala in našla je dobre stvari in se ni za vsako ceno ustavljala pri manjku…

To veliko pove tako o nas, kot tudi o tistih, ki prihajajo od drugod in nas sodijo v širših okvirih. In res, velikokrat nam manjka prav takega širokega pogleda, kjer se neobrušeni detajli zazdijo nepomembni.