Jutri so nadomestne volitve za župana v več slovenskih občinah. V njih velja volilni molk, v Ljubljani pa še ne, saj bomo imeli v prestolnici volitve 25. marca. Ugotavljam, da je volilna kampanja pravzaprav zelo v ozadju. Ljudje se veliko bolj ukvarjajo s spornim družinskim zakonikom, kot bi vedeli, da je veliko bolj usoden od županski volitev. Kljub temu se čas, ko se bo treba odločiti, približuje.

V Ljubljani je po odločitvi Zorana Jankovića, da se poslovi iz parlamenta in odide nazaj, na izhodišče, tekma verjetno odločena. Vse kar bi bilo več kot zanesljiva Jankovićeva zmaga v prvem krogu bi bilo senzacionalno. Kljub temu pa zaznavam, da nesojeni zmagovalec parlamentarnih volitev, ki ni uspel sestaviti vlade, vendarle nima več tako „enodušne“ podpore v Ljubljani. Kar nekaj ljudi je potarnalo, da jih ta Jankovićeva nestalnost, to nenehno premišljanje... moti. V pol leta je iz župana v Ljubljani postal, obljubljeni mesija levice, zmagovalec parlamentarnih volitev, mandatarski kandidat, lider najmočnejše parlamentarne stranke, zatem prvak opozicije... Kljub vsemu temu, kar mu je ležalo pred nogami, se vrača na začetek, na izhodišče. Res zato, ker ga „baza kliče“, da ga potrebuje? Res zato, ker mu sedenje v parlamentu ne ustreza?

Kaj bi pravzaprav rad Zoran Janković? Kaj bi nam s svojo kandidaturo rad sporočil? Glede na vse zgoraj našteto, se ne morem spomniti nobene dobre razlage, zakaj bi to storil, ne najdem nobenega racionalnega razloga.

Zdi se mi, kot da je Zoranu to „skakanje“ iz enega mesta na drugo, kot nekakšen „špas“. Kot da stalnost ni ravno njegova odlika. On pač rad „dela“. Ne vem, morda bodo prihodnji dnevi prinesli še kakšno razjasnitev, morda potrditev njegovih volivcev, da je to kar dela, pravilno. Meni je pač sporno. Zato bom podprl Mojco Kucler Dolinar, nekdanjo kolegico z radia, ki je zašla v politiko in ki ima kljub mladosti za seboj že kar nekaj politične kilometrine. Koliko lahko doseže proti Jankoviću? Na prejšnjih volitvah je dobila 8 % in bila tretja. Drugouvrščena Zofija Mazej Kukovič je dobila 13%. Mojci torej sledi najmanj 25 %. Janković je dobil 64 %. Mu bo podpora padla pod 50 % za drugi krog?

Včeraj smo se nasmihali ob pogledu na video našega predsednika Danila Türka v podporo Družinskemu zakoniku.

In zakaj smo se zabavli? Prav gotovo ne zaradi vsebine predsednikovega govora ali morda zaradi njegove dikcije... Ne, ne... Če boste dobro pogledali boste v desnem zgornjem kotu v knjižni omari, kamor sodi Enciklopedija Slovenije, pa Zakladi Slovenije in še vrsta eminentnih knjig, opazili dva vezana letnika revije Cicido in Ciciban. Vam že gre na smeh? Meni se kar nasmehne. Ni kaj, v predsednikovem uradu so presodili, da Ciciban potrebuje nedvoumno podporo z najvišjih vrhov. In so jo dali.

Ne vem kaj se vznemirjajo, saj so menda prejeli le 15 odpoved (in pridobili 5 novih naročnikov...)

Poleg tega smo se nasmihali tudi ob plakatu Vita Rožeja Za družinski zakonik.

Če v košari prevažaš psa in ob tem pišeš, da si "vsaka ljubezen zasluži otroka", pač podpori ZA družinski zakonik ne delaš ne vem kako velike usluge. In mislim, da ljudje v zadnjih dneh to vse bolj ugotavljajo.

Ljudje smo hvalabogu še vedno občutljivi, ko beseda nanese na naše otroke. Dokler govorimo o pravicah odraslih, včasih tudi iz pretirane vljudnosti in da je mir v hiši, popustimo in ne rečemo nič, čeprav se z nečem globoko ne strinjamo. Ko pa se pogovarjamo o naših otrocih, postanemo bolj odločni. To je temeljno sporočilo, ki sem ga izluščil iz afere Ciciban, od začetka katere je minilo le teden dni, pa je v tem času postala predmet prvovrstne politične debate.

Starši ali zgolj »ljubeči« odrasli?

O posledicah novega socialnega inženiringa, ki nam ga vsiljujejo predlagatelji družinskega zakonika, smo se bili pripravljeni podučiti šele, ko bi nas ta postavil pred neka nova realna dejstva. Zato je afera Ciciban še kako zdravilna. Kaže se namreč, kako bodo take vsebine v nekaj letih na vseh področjih postale nekaj običajnega. Na nas pa je, da se vprašamo, ali si to res želimo?

V navodilu ob zgodbici Očka, ki jo najdemo v reviji za 6 in več letnike Ciciban, med drugim piše, »…da je za otroka najbolj važno, da ima ob sebi ljubeče odrasle…« Ne oče in mama, ampak ljubeči odrasli. Niansa je navidez minimalna a dovolj povedna. Z njo se bomo še srečali, kaže pa na to, da gre za usklajeno zgodbo, ki je del sistema integracije nekaterih vsebin v vse pore našega življenja.

Promocija istospolnosti

Ko sem se v zadnjih dneh še posebej ukvarjal s temo indoktrinacije (delati, povzročati, da kdo sprejme določeno doktrino, nazor) otrok za potrebe doseganja nekega ideološkega cilja, sem naletel na publikacijo, ki jo je leta 2007 izdalo društvo Amnesty International Slovenije z naslovom »Ljubezen je ljubezen« in je namenjena »promoviranju pravic istospolno usmerjenih mladih med mladimi«. Avtorica Maja Pan je v besedilu na več ko 40. straneh nanizala vrsto takih trditev, da zanje, celo društvo Amnesty International Slovenije ni želelo prevzeti odgovornosti, saj v kolofonu piše, da stališča avtorice, izražena v tej publikaciji, niso nujno hkrati tudi stališča Amnesty International.

Če povem na kratko, gre za še smelejša, še bolj odkrita stališča, ki nadaljujejo zgodbo iz Cicibana in jo ponujajo v obliki delavnic otrokom višjih razredov osemletke in srednješolcem. Mimogrede, publikacija je bila natisnjena s pomočjo sredstev Ministrstva za šolstvo in šport, Urada za mladino in je tudi priporočena učiteljem, kot učno gradivo za poučevanje državljanske vzgoje v osnovnih šolah.

Relativizacija lastnega spola

Namen omenjene publikacije »Ljubezen je ljubezen«, je zrelativizirati vlogo lastnega spola. Se pravi, ni važno, če sem rojen kot moški ali ženska, važno je, da se sam odločim za svoj spol. »Spol ni samo ženski, moški, ženska ali moški. Je nekaj zelo, zelo večjega. Spol je nekaj, kar si določamo sami, po svoji volji in nam naj ne bo vsiljen. Normativ v naši družbi je moški in ženski spol. Je to sploh sprejemljivo?« se sprašujejo aktivisti, ki po šolah na to temo vodijo delavnice. Vse kar nas pri »izbiri« lastnega spola omejuje so ovire okolice, ki je netolerantna in drugačnost stigmatizira. Proti temu pa se je treba boriti!

Citat iz omenjene publikacije: »Identiteto, vezano na spol, izražamo s stavkom: jaz sem »to in to«. Za hec lahko poskusite glasno ali pred ogledalom: »Jaz sem lezbijka.« »Jaz sem gej.« »Jaz sem ženska.« »Jaz sem moški.« »Jaz nisem niti moški niti ženska.« Si predstavljate, da vašega pubertetnega otroka v šoli učijo, kako naj si spreminja spol? In še nasvet iz publikacije, kako naj otrok ugotovi ali je homoseksualen, »v mislih si predstavljate, da ste v ljubezenskem ali spolnem odnosu s svojo najboljšo prijateljico ali prijateljem«.

Sistem je isti, vse ostalo so nianse…

In zdaj vrnitev k Cicibanu, kjer piše da »je za otroka najbolj važno, da ima ob sebi ljubeče odrasle…« V publikaciji Amnesty International Slovenija, »Ljubezen je ljubezen«, se avtorici Maji Pan zapiše, da »vlogo staršev zmore dobro izpolnjevati tudi ena sama ali več odraslih oseb, ki so po pripadnosti, intimnosti in skrbi za otroka enakovredni, niso pa biološki starši otroka.« Je to dovolj jasna opredelitev, ki kaže da gre za zgodbo, ki zasleduje isti cilj? Njena edina razlika pa je, da je namenjena starejšim otrokom. Našim otrokom!

Zgodba s Cicibanom je torej le del sistematične (pre)vzgoje najmlajših. Kaj lahko pričakujemo po morebitni potrditvi spornega Družinskega zakonika pa prepuščam vaši domišljiji (morda se postavite pred ogledalo in si ponavljajte kakšno izmed zgornjih trditev…).

Majhno afero sem zakuhal s svojim zapisom o nesprejemljivi zgodbi v reviji za najmlajše Ciciban. Konec tedna sem bil odsoten, zato nisem ravno spremljal vsega dogajanja, ki je v nekaj dneh preraslo meje bloga in prešlo na polje politike. Prav! V podmladku neke stranke me sicer niso vprašali ali se lahko »prilepijo« na zapis, vendar če tega ne bi storili, zgodba pač ne bi bila tako odmevna. Do zdajle so jo povzele v glavnem vse časopisne hiše, povzetek sem našel celo na spletnem hrvaškem Jutarnjem listu…

Popoldne so se oglasili še iz Kanala A in posneli kratek prispevek za svojo info oddajo (priznam, da sem jo gledal prvič (po netu), ker nimamo TV-ja…) Iz dvominutne izjave so mi naklonili 5 sekund. Ampak vsaj na koncu… kot berem večjega vpliva na Ciciban vse skupaj ne bo imelo, saj smo le štirje odjavili naročnino. Škoda, morda je bil zdaj čas za konkretno akcijo.

V tem zapisu, bi rad odgovoril še na nekatere ugovore, ki so se nanizali na moj zapis. Čas, (včasih) pa tudi volja, mi ne dopuščata, da bi aktivneje posegal v debato, za kar se vsem opravičujem.

Zakaj sem se lotil pisanja o tem? Zato, ker bo to v primeru sprejetja Družinskega zakonika postala stalna praksa objavljanja na vseh mogočih koncih. Aktivisti bodo spet obiskovali vrtce in šole in naše otroke prepričevali, kako se lahko vsak odloči kaj bo, moški ali ženska. Mislim, da je napočil čas, da se jasno pove, da je delu prebivalstva to pač nesprejemljivo. Upam, da bodo ti tudi odločili referendum…

Kaj bodo urednice Cicibana še morale pojasniti? Kdaj bodo v svoji reviji za 6-letnike predstavile skupnost, ki jo sestavlja mož in več žena. Ali ni diskriminatorno, da dva moška oz dve ženski lahko živijo skupaj in celo kupijo otroka, en mož pa se z več ženami ne more registrirati, čeprav se vsi strinjajo in imajo lahko potomstvo brez kapitalistične trgovine? Nadalje ste se kdaj vprašali, če ne bo nekoč »Družinski zakonik« moral omeniti tudi skupnost npr moškega in recimo ovce (lahko tudi kakšne druge živali), saj se bosta s tem oba strinjala, mi pa jima že ne bomo gledali med rjuhe (kajne?). Do nakupa otroka pri nadomestni materi je potem le še korak… Ali pa recimo skupnost pedofila s sinčkom Andrejčkom… Tudi o tem se že javno govori in čakamo še na nazorno zgodbico z ilustracijami v Cicibanu. Tudi to so namreč oblike, ki že »…obstajajo pa naj se s tem strinjamo ali pa ne…«, če citiram vrle urednice.

Mislim, da v danem primeru ne gre za »spoznavanje drugačnosti« ampak gre za njeno propagando. Kot odgovoren roditelj moram presoditi, kdaj in na kakšen način bom otrokom predstavil že »obstoječe življenjske skupnosti« in odnos do njih. Mislim, da ni nobene potrebe, da to v mojem imenu počne neka revija in njeno (na predvolilno kampanjo usklajeno) uredništvo in to še za moj denar… In še nekaj, ne gre za sovraštvo do drugačnih, ravno nasprotno, gre za trezen premislek ob času, ko otrok o tem že zna razmišljati (in ne govorite mi, da je to pri 6. letih).

V mirnem zalivu modro belo tihožitje...

Le kako si se porcelansta lepotica znašla na obali?

Prve pomladne rože sramežljivo kukajo na plano.