Pred kakšnim letom mi je po elektronski pošti pisal možak iz Hrvaške. Najprej nisem natančno vedel za kaj pravzaprav gre, ampak beseda je dala besedo in izvedel sem, da v Bohinju poteka zanimiva likovna kolonija, ki jo organizirajo v družinskem hotelu Kristal. Še vedno pa mi ni bilo jasno, kako me je našel nekdo iz Malinske in zakaj je nagovoril ravno mene. Kasneje sem izvedel, da je kriv splet oz blog na katerem se pojavljajo tudi teme iz kulture.

Po uspešnem kontaktu in prispevku lani, se je zgodba letos ponovila, le da sva si s prijaznim hrvaškim ljubiteljem umetnosti obljubila, da se tokrat srečava. Tako sem se odpravil v Bohinj in na mestu samem poklepetal z gostitelji in ustvarjalci. Tudi srečanje z »neznanim znancem« je bilo prisrčno. Razjasnila sva marsikatero vprašanje, kakšno pa še čaka na naslednje srečanje.

V koloniji so sicer sodelovali LJUBA in SERGEJ HAHONIN, JURIJ KRAVCOV in NIKOLAJ MAŠUKOV iz Rusije, MIRJANA ZIRDUM iz Hrvaške, SLOBODAN IVANOVIĆ – BOBO iz Srbije in domači ustvarjalci ANDREJA ARBITER, IGOR BANFI, FRANC BEŠTER, ANA CAJNKO, STANKA GOLOB, MILENA GREGORČIČ, MIRO KAČAR, MATJAŽ MAUSER, MARIJA MIJA MERTELJ, GREGOR PRATNEKER, NIKO RIBIČ, JERNEJA SMOLNIKAR, DUŠAN STERLE, JANEZ ŠTROS in VELJKO TOMAN.

Pripravili so tudi improvizirano razstavo v hotelu Kristal in prvič na ogled postavili novonastala likovna dela. V drugi polovici decembra bo sledila razstava s katalogom in strokovnim ovrednotenjem. Načrtujejo pa tudi, da bodo dela kasneje odšla na razstavno potovanje v nekatere druge galerije po Sloveniji.

Zelo pohvalno se mi zdi, da so se v družinskem hotelu zavedli, da je mogoče turistično ponudbo širiti tudi z likovno umetnostjo. Korak za korakom pridobivajo izkušnje in vsako leto imajo boljše rezultate. Nastalo je kar nekaj izjemnih del, ki njihove prostore že spreminjajo v galerijo.

Vsega tega ne bi vedel, če me pred letom po elektronski pošti ne bi nagovoril neznanec, ki je po naključju prebral moj blog… Naključju? No, ne verjamem najbolj v naključja.

Kristal pa postaja vse bolj prosojen in njem odsevajo jesenske barve Bohinja..

Izjemna mojstra, zakonca LJUBA in SERGEJ HAHONIN.

Tudi srbski ustvrajalec Bobo Ivanović je navdušil s svojim delom.

In še nekaj nastalih del...

 

Leta 1992 sem bil v Izraelu. Letos je od tega minilo 20 let. Nekako simbolično se mi zdi, da sem prav zdaj, po vsem tem času uspel digitalizirati diapozitive, ki sem jih takrat posnel. Spomini so privreli na plano.

Spomnim se, da smo ravno v tistem času dobili nove, modre slovenske potne liste, ki jih v Izraelu na meji še niso poznali. Takoj ob prihodu nas je objela tista posebna suha vročina, ki je pri nas ne poznamo. Poseben vtis je pustila puščava in depresija proti Mrtvemu morju.

Potem pa seveda poti po Jezusovi domovini od Jeruzalema do Nazareta, mimo Galilejskega jezera in Golanske planote. Še po vsem tem času se spomnim vonja jeruzalemske tržnice in živahnega utripa starodavnega mesta, ki je razdeljeno na tri dele, muslimanski, judovski in krščanski. Naša skupina je bila velika za en manjši avtobus, s seboj smo morali imeti judovskega vodiča, ki je »skrbel tudi za varnost«.

Bo kar držalo, da je tisto najbolj pristno, kar človeka napolnjuje, njegov spomin. Tega ti pač nihče ne more vzeti. Prav zanimivo je, da je spominov na stvari, ki jim moramo praviloma posvečati največ časa, najmanj. Zato še kako držijo tudi besede, da je tvoj zaklad tam, kjer je tvoje srce. Novci in dobrine niso še nikomur napolnili srca, kakšno lepo potovanje pa marsikomu.

Samostan v puščavi.

Pogled na stari del Jeruzalema.

Zid žalovanja.

Mesto, kjer naj bi se v Betlehemu rodil Jezus.

Založba Sanje je zjutraj sporočila, da sta novinarja, ki sta pri njih izdala trilogijo o »orožarski aferi« pri nas, prejela nagrado za izjemne zasluge na področju raziskovalnega novinarstva. Gre za nagrado, ki jo podeljujeta organizaciji za medije Jugovzhodne Evrope (Seemo) in Centralno evropske iniciative (Cie).

Novico so objavili v Delu in Dnevniku, o njej molči Večer, 24UR, Žurnal in Siol. Že to govori samo zase.

Trilogiji je recenzijo pisala Spomenka Hribar (vsekakor relevantna strokovnjakinja, ki se poleg Kocbeka, sprave in katoliške ločitve duhov spozna tudi na orožje), Branko Soban je napisal uvodno besedo, Božo Repe je knjige predstavljal ob izidu.

O vsebini se ne bom izjasnjeval, ker je ne poznam in tisti, ki pričakujete kakšne vsebinske poudarke, lahko na tem mestu nehate z branjem.

Sprašujem se namreč nekaj drugega. Kako je mogoče, da taka knjižna trilogija pri nas izide, potem pa ne zgodi nič. Neki nazorsko enaki ljudje knjigo napišejo, izdajo pri sebi naklonjeni založbi, se družijo na predstavitvi, poskrbijo, da dve vzhodno evropski organizaciji (??) podelita nagrado za »prodorno raziskovalno novinarstvo«, vendar pa dlje od tega ne pride. Gre mar za znanstveno fantastiko? Kako je mogoče nekoga obremeniti s toliko gradiva, za sodišče pa ti dokazi očitno niso relevantni. Kaj ni čudno, da lahko pri nas sprožijo sodni proces zaradi možnosti, da je nekdo nekomu, na neugotovljivem kraju, ob neugotovljivem času, obljubljal neugotovljive koristi od provizije za prodajo oklepnikov Patrija, v zgornjem primeru pa se na sodišču ne zgodi nič? Pri nas časopis objavi fotografije sodnikov in stečajnih upraviteljev na skupni zabavi in že naslednji dan je na vratih policija… Tu pa nič.

Še več! Zgodba je banalna tudi iz druge strani. Premier, ki ga omenjena pisca močno obremenjujeta, je zavzel držo monolita in dela ne komentira. Zakaj ne poskrbi, da se zadeva razjasni na sodišču, če gre za knjige »napisane z veliko domišljije in napačnih sklepanj«, kot je o tem zapisal eden od udeležencev v aferi. Zakaj Šurca in Zgage ne toži? Zgolj zaradi 571 podpisov novinarjev izpred nekaj let? To lahko razumem, ampak saj v tej zgodbi nastopajo še nekateri drugi akterji. Zakaj ti ne sprožijo postopkov?

Zakaj se v tem primeru ne da opraviti nekakšne DNK orožarske analize, da bi zgodba končno dobila epilog? Tako pa se nam v majhnih odmerkih kar naprej vrača in vrača in vrača…

 

Sobote so včasih zaznamovale sirene, ki so tulile ob 12. uri in zvoki avtomobilskih trobelj svatov na porokah. Eno in drugo se počasi umika. Sirene sicer sem in tja še slišiš, čeprav njihov zvok ni več tako skozi ušesa segajoč. Zvoki avtomobilskih hup pa postajajo vse večja redkost. Včasih me ima, da bi šel in v roke segel tistim, ki vseeno izražajo veselje ob dejstvu, da sta se dva odločila za poroko. Tako po starem, najprej na magistrat in potem še v Cerkev. Kolona opranih in z mašnami nališpanih avtomobilov se vozi po mestu in trobi, hupa… Ljudje na ulicah obstanejo, se nasmejejo, skozi vetrobranska stekla opazujejo ženina in nevesto, pa svate.

Ja, je kar pogum, da se ob vsej negativistični propagandi do takega klasičnega obredja, še najdejo mladi, ki to naredijo vsemu navkljub. »To je najin dan, midva sva si ga izbrala in midva želiva praznovati!« Upam, da veselja ob takih dogodkih ne bo nikoli zmanjkalo.

4. oktobra goduje sv. Frančišek Asiški.

 

1225 AD - Hvalnica stvarstva - Slovenian version by mfeniks