Spomini
Leta 1992 sem bil v Izraelu. Letos je od tega minilo 20 let. Nekako simbolično se mi zdi, da sem prav zdaj, po vsem tem času uspel digitalizirati diapozitive, ki sem jih takrat posnel. Spomini so privreli na plano.
Spomnim se, da smo ravno v tistem času dobili nove, modre slovenske potne liste, ki jih v Izraelu na meji še niso poznali. Takoj ob prihodu nas je objela tista posebna suha vročina, ki je pri nas ne poznamo. Poseben vtis je pustila puščava in depresija proti Mrtvemu morju.
Potem pa seveda poti po Jezusovi domovini od Jeruzalema do Nazareta, mimo Galilejskega jezera in Golanske planote. Še po vsem tem času se spomnim vonja jeruzalemske tržnice in živahnega utripa starodavnega mesta, ki je razdeljeno na tri dele, muslimanski, judovski in krščanski. Naša skupina je bila velika za en manjši avtobus, s seboj smo morali imeti judovskega vodiča, ki je »skrbel tudi za varnost«.
Bo kar držalo, da je tisto najbolj pristno, kar človeka napolnjuje, njegov spomin. Tega ti pač nihče ne more vzeti. Prav zanimivo je, da je spominov na stvari, ki jim moramo praviloma posvečati največ časa, najmanj. Zato še kako držijo tudi besede, da je tvoj zaklad tam, kjer je tvoje srce. Novci in dobrine niso še nikomur napolnili srca, kakšno lepo potovanje pa marsikomu.
Samostan v puščavi.
Pogled na stari del Jeruzalema.
Zid žalovanja.
Mesto, kjer naj bi se v Betlehemu rodil Jezus.
1 komentar
Komentar from: maja [Obiskovalec]
Form is loading...
lepo