Kompas se nam večkrat »zatakne« in tako kaže drugam, kot nam veleva zdrava kmečka logika. Ko se zagovornik priprtih, ki so preprodajali kokain in bili kasneje zaradi proceduralnih napak sodstva večinoma oproščeni priduša, da je v tem primeru zmagala pravna država, je to res znamenje nečesa gnilega. Ni več važno ali je nekdo dejanje storil, ampak ali ga je policija in sodstvo preiskovala na pravi način.

Naslednja packarija, kjer se že kažejo obrisi podobne razsodbe se dogajajo s podkupljivim celjskim sodnikom, ki bo očitno tudi oproščen zaradi napak v postopku. Denar je sicer vzel, vendar pa mu ga niso vročili na pravi način. O tem, da je omenjeni možak v dveh letih odkar je v suspenzu prejel 50 tisoč evrov nadomestila, pa samo kaže, kako daleč v pravnem gnoju tičimo. Kot se stvari nastavljajo, ne samo da bo oproščen, država, se pravi mi vsi, mu bomo za »krivico«, ki se mu je storila, ker so ga odkrili, še plačali.

Je mar čudno, da ljudje sodstvu ne zaupajo? Je mar čudno, da bi šel človek prej na pijačo s kačo, kot pa s pravnikom? Kako je mogoče, da malemu zanikrnežu, ki ni hotel plačati računov, zarubijo hišo za nekaj sto evrov, sinu političnega mogočnika, pa se kljub milijonskemu dolgu ne zgodi nič. Še več, rubež mu celo prestavijo, kot kaže večkrat.

Pravica je v tej deželi izgubila domovinsko pravico. Izgnali smo jo. Zato se je na njeno mesto usedla krivica, ki zdaj veselo tolče po malih in brezpravnih, jih odira in zapira, velike in vplivne pa boža in jim dopušča vseh vrst svinjarije.

Hrvate bi si lahko enkrat vzeli za vzor. Na prste so stopili nekdanjemu premieru in stvari pri njih ne bodo nikoli več enake. Kdor bo šel v politiko in gospodarstvo z namenom, da goljufa, krade, prejema podkupnine in se redi na račun malih, bo končal v zaporu. To Sanaderjeva zgodba nedvomno kaže. 10 let ni malo in ne kaže niti na to, da bi bilo to vse, na kar bo nekdanji hrvaški premier obsojen.

In mi? Gradbeni baroni, so bili obsojeni. Je kdo v zaporu? Ni! Sodni proces Balkanski bojevnik se je vlekel dve leti, prav toliko kot primer »nedolžnega« celjskega sodnika. Zakaj tako dolgo in zakaj tako neuspešno? Nacionalni šport naših odvetnikov je postal, da izločajo dokaze, ker niso bili pridobljeni v skladu z zakonom… Mi nismo resni. Zdaj je bolj važno, na kak način je nekdo dobil dokaze o zločinu, kot pa to, da je bil zločinec odkrit.

Ne, mi res nismo resni. Upam, da napoči čas, ko bo nekdo počistil Avgijeve hleve, zdaj namreč v njih neznosno zaudarja.

Smo tik pred Tednom Karitas. V koprski škofiji je uradni začetek že vrsto let v znamenju likovne kolonije Umetniki za Karitas. Ta vsako leto v avgustu na Sinjem vrhu nad Ajdovščino zbere pisano druščino ustvarjalcev različnih (likovnih) področij, ki teden dni ustvarjajo v prijaznem ambientu družine Vidmar. Likovna dela, ki tam nastanejo, potem razstavimo na dvorcu Zemono pri Vipavi. Tako bo tudi letos v petek 23. novembra ob 20. uri, ko se bomo zopet zbrali ustvarjalci, organizatorji in ljudje dobre volje. Likovna kolonija letos lavi 18. rojstni dan. Ravnatelj škofijske Karitas Koper Matej Kobal je ob jubileju zapisal:

„Ko nekdo postane polnoleten mu po glavi roji kup stvari. Počuti se skoraj vsemogočnega, sposobnega storiti kar koli, zrelega,… Ko pomisli na odgovornost, ki mu jo polnoletnost prinaša postane malo manj pogumen, ko pa se zazre v prihodnost marsikomu pogum uplahne in si kot Pika Nogavička zaželi: »ljuba kroglica pregelk, nikdar nočem biti velk.« Umetniki za Karitas so z letošnjim letom postali polnoletni. Neverjetno, kako čas hitro mine. Zdi se mi, kot bi se včeraj dogovarjali in načrtovali kako sploh začeti, pa je minilo že osemnajst let. Lepo število umetnikov, del, razstav,… se je v tem času zvrstilo. Število udeležencev je iz leta v leto raslo, ugodne ocene, komentarji, spodbude udeležencev,…“

Organizatorka, namestnica ravnatelja škofijske Karitas Koper, Jožica Ličen pa dodaja:

„Pride čas otroštva in pride čas odraslosti. Z Umetniki za karitas smo prve korake načrtovali leta 1995 v hiši dveh umetnikov, Silve in Azada Karim. Lahko bi rekli »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20) in zbrali smo se prav zato, da z navzočnostjo čutečih ljudi, kar umetniki nedvomno so, živimo in širimo ljubezen in umetnost. Etika in estetika je na Sinjem vrhu nad Ajdovščino že tisto leto zadihala s polnimi pljuči. Ob polnoletnosti kolonije Umetniki za Karitas vem, da je ta veriga lepote in dobrote v vseh teh letih ponesla prelepi košček nad Vipavsko dolino in gostoljubnosti Vidmarjeve domačije na vse celine. Posredno pa se je dotaknila številnih ljudi v stiski. Delamo z roko v roki, tako strokovni sodelavci, kot sodelavci Karitas, od galeristov in lastnikov prostorov, kjer razstave gostujejo do medijev, ki ta glas širijo med ljudi. Vsako leto s pomočjo radia Ognjišče slišimo tudi glas umetnikov, ki imajo današnjemu človeku kaj sporočiti.“

In res oddaja, ki smo jo posneli poleti na Sinjem vrhu bo na sporedu v četrtek 22. novembra ob 17.h. Vabljeni k poslušanju! Vabljeni tudi na Zemono (v petek 23. novembra ob 20.h) in še posebej vabljeni k širjenju sporočila lepote in dobrote med ljudi, prav zdaj, ko so težki in neobetavni časi. Naša pomoč je toliko pomembnejša.

Da so stvari na levi polobli slovenskega političnega prostora napete, se kaže že nekaj časa. Zadnje dni pa dogodki in izjave prehitevajo drug drugo. Old boysi, strici iz ozadja, mafijske strukture, ki obvladujejo politično sceno… (in kar je še takih izrazov in opredelitev) izgubljajo živce. Sam nekdanji predsednik Milan Kučan zahteva odgovore na vprašanja, ki v prvem krogu predsedniške kampanje niso bila razrešena. Prepoznal se je namreč v tej Pahorjevi opredelitvi glede rušenja njegove vlade in se z njo ne strinja, saj je, kot (užaljeno) pravi, vedno deloval »iz ospredja«, se pravi transparentno. Kot sem lahko slišal v Odmevih na nacionalki, je Rosviti Pesek zagotavljal, da sicer obstajajo krogi (socialna omrežja), ki so želeli uveljavljati svoj vpliv, vendar vedno le v korist države. Žal pa so jih podcenjevali, žalili in tako, po Kučanu, svoje »državljanske«, »človekoljubne vloge« niso mogli v celoti izvesti v skladu z možnostmi…

Kučan nase gleda izjemno pozitivno. V pogovoru je večkrat govoril o etiki v politiki. Pravzaprav je poudarjal, da je sam vedno deloval etično (tako govori zadnji šef totalitarne Partije…). In ker je v to prepričan, verjame tudi v nasledstvo na levici. Tega sta bolj vredna Danilo Türk in Zoran Janković kot pa Borut Pahor. On že ve, zakaj se je tako odločil in NE, on ni rušil Pahorjeve vlade!

Če sem se kaj zapomnil o političnem stanju na levici, sem si to, da se Kučan po odhodu v »pokoj« ni veliko pojavljal razen na borčevskih mitingih in če je bilo nekaj hudo narobe. Spomnimo se »dramatičnih« dogodkov ob padcu Pahorjeve vlade, romanju na Magistrat in zatem ob zadnjih volitvah.

In zdaj je nekaj hudo narobe. Danilo Türk je kot kaže usodno zapravil podporo širokih ljudskih množic, še več kaže, da bo predsednik države postal Borut Pahor. Rešiti je treba, kar se rešiti da. Drugi krog predsedniške kampanje bi bil lahko precej dolgočasen in predvidljiv, če se ne bi v ozadju dogajali sektaški boji. Če le še ni prepozno je treba strniti vrste in ljudem jasno povedati, kdo je vreden zaupanja in kdo si ga je, z neubogljivostjo in čvekanjem, zapravil.

Prihodnji dnevi bodo še pestri in to sploh ne zaradi referenduma in interpelacije. Prihaja levi obračun pri OK Koralu…

Še poln vtisov pišem te vrstice, ko je pravkar za nami slavnostni koncert ob radijski polnoletnosti. Ponovno smo dvakrat napolnili Gallusovo dvorano Cankarjevega doma in to klub temu, da so bili nastopajoči in program skrivnost do začetka koncerta. Sami radijski sodelavci so oblikovali koncert tudi pevsko. Glasbeno je bila rdeča nit 50-letnica Slovenske popevke, koncert pa sta duhovito povezovala igralca Gregor Čušin in Boštjan Smukavec.

Po koncertu sem naredil nekaj pogovorov z gledalci in bili so zadovoljni ter presenečeni. Gala koncert je bil tudi uvod v slavja ob 18 . letih delovanja. Ena cela polnoletnost nas že druži. Neverjetno. Ker sem pri projektu že od začetka, lahko rečem, da si nisem predstavljal, kam nas bo to pripeljalo.

Za inventuro bo v prihodnjih dneh še čas, zdajle pa le še fotografiji, ki sem ju posnel s prvega balkona  s telefonom. Tako za vtis, da je bila tudi scena nekaj posebnega!

Presenečenja so peli Jure Sešek, Petra Gorše, Tadej Sadar, Urša Sešek in Marjan Bunič.

Imel sem srečo, da sem si lahko novi film režiserja Martina Turka (1978) Nahrani me z besedami, ogledal preden ga bo mogoče videti v redni filmski distribuciji, ki se začenja 22. novembra. Turk je avtor več nagrajenih kratkih filmov, to pa je njegov celovečerni prvenec.

Gre za zanimivo filmsko zgodbo, sestavljeno iz treh delov, ki jo veže skrivnostno iskanje Jezusove pisave enega od protagonistov. Ta odide v Italijo in tam izgine. Oče pokliče starejšega sina, s katerim nima odnosov že 10 let. Skopaj odideta iskat izginulega brata. Ker je mati dementna, ne more ostati sama in tako se k njej na deželo priselita žena in hčer odtujenega brata.

V prvem delu tako sledimo Mateju in očetu Janezu (Sebastjan in Boris Cavazza), na poti iskanja izginulega brata Roberta (Jure Henigman). Po desetih letih med očetom in sinom zeva globok prepad…

Še globlji prepad odtujenosti vlada med snaho Ano (Maša Derganc) in mamo Irino (Miranda Caharija), ki gu spremljamo v drugem delu. Tu napetosti pomirja in hkrati povzroča Matejeva in Anina hčer Veronika (Izza Veselko), ki se na svojo babico naveže in pravzaprav edina razume, da je babica bolna ter potrebuje pozornost in skrb.

Tretji del filma v katerem spremljamo izgubljenega brata Roberta, šele dopolni zgodbo do te mere, da postane razumljiva. Robert je namreč iskalec. Za razliko od svojega brata je ostal doma na kmetiji, kjer je pomagal ostarelemu očetu in bolni mami. Njegova strast pa je iskanje izgubljene Kristusove pisave, ukvarja se namreč s kaligrafijo. V Italiji naleti na berača, ki mu v zvezek napiše besede v katerih prepozna Jezusa. Sklene mu brezkompromisno slediti, kot nekoč apostoli. Ker se ne javlja več domov, sproži iskalno akcijo od doma…

Zanimiva zgodba ni kaj. Režiserju, ki je hkrati tudi scenarist je treba zanjo dati vse priznanje. Tudi tridelna zasnova s katero se najprej ozre v preteklost, nato v sedanjost in končno še v prihodnost je neobičajna in zato zanimiva.

Osebno se mi je zdelo zelo zanimivo, da se v današnji svet akcijskih trilerjev, osladnih romanc in težkih dram, v film vrača tudi religiozna tematika, čeprav je to zgolj okostje družinske zgodbe. Izgubljeni sin. Oče, ki ga ima rad in brat. Na drugi strani tri ženske generacije, ki končno ugotovijo, da so lahko prijateljice, če postanejo preproste in iskrene kot otroci. In končno iskateljski Robert, ki za svojo resnico odide zdoma in za sabo pusti vse. Ko misli, da je našel svojega »mesijo« se staršem ne javlja več. Vendar je berač, ki ga je v filmu naslikal Miha Turk, nepravi mesija. Vsekakor je izjemen, saj ima posebne moči, a vendar ne gre za krščanskega Jezusa. Srečanje z njim pa ima za Roberta in njegovo družino vseeno izjemne posledice. Vsi skupaj se spet najdejo in povežejo. Družina je tista, v kateri je torej razrešitev Robertovega iskanja.

Turkovemu filmu želim veliko uspeha pri gledalcih, že zaradi tem, ki jih je odprl, prav tako zaradi dobre igralske zasedbe in njihove prepričljivosti. Tudi film je lahko klic k pomiritvi med sprtimi in odtujenimi ljudmi. Prav takimi kot jih je poln naš svet. S katerimi besedami naj se torej nahranimo? Predlagam, da film pogledate (s tem tudi podprete domači film) in odgovor najdete sami.