Ne morem se znebiti vtisa, da so protesti, ki se v zadnjem času odvijajo pri nas, vse prej kot spontani. „Mariborsko vstajo“ bi človek še lahko razumel kot izraz lokalnega nezadovoljstva, ampak nadaljevanja v Ljubljani in drugih mestih, kjer se protestnikom pridružijo nekateri najvidnejši predstavniki politike, spontanosti jemljejo krila. Še sploh zato, ker za splošno stanje v državi Franc Kangler načeloma ne more biti „bolj kriv“ od aktualne politične oblasti. Tudi zato, ker se na stran protestnikov postavi nekdanji prvi socialistični policaj in razlaga, da tudi konec osemdesetih protesti okoli slovenske pomladi niso bili prijavljeni.

Ste opazili, da je drugi krog predsedniških volitev skoraj popolnoma utonil v medijski molk? Sliši se le, da se bo petkovih protestov (tokrat verjetno uperjenih proti Janši in Pahorju) udeležil tudi predsednik Türk, ki mu (naše kilave) javnomnenjske raziskave napovedujejo gladek poraz. Kaj bi se moralo zgoditi v dveh dneh, da bi se volitve iztekle drugače od napovedi? Vstaja? Revolucija?

Kaj ni zanimivo, da na protestih opazimo ljudi s peterokrakimi zvezdami? Mene v trenutku zapusti vsa simpatija do protestnikov, ko vidim tam simbole nekdanje totalitarne države. To me namreč takoj usmeri v razmišljanje, da protestniki pravzaprav nočejo naprej, nekam v bolj „pošteno, pravično in socialno“ državo, ampak da pravzaprav hočejo nazaj. Hočejo v socialistično utopijo, ki se je pred več kot 20. leti razblinila kot milni mehurček.

Ne, nismo zadovoljni s tem, kar smo v tem času naredili. Nismo zadovoljni s stanjem na gospodarskem, političnem, socialnem področju. Prav tako nismo zadovoljni z našim sodstvom, obilno javno upravo. Vendar pa to ne more biti razlog, da bi si delali utvare o socializmu. Bi nas tisti, ki so nekdanjo državo pripeljali do kolapsa in njihovi idejni nasledniki, zdaj radi peljali nazaj?Anarhistično navijaški model družbe se ni obnesel v času rimskega imperija, ni se obnesel v času francoske revolucije in se tudi zdaj ne bo. Prej ko to ugotovimo, bolje bo.

Upor proti elitam je lepa fraza, vendar pa do sedaj nisem zasledil nobenih konkretnih predlogov množice, razen tistih o odstopu nekaterih s položajev. In potem? Kaj bo potem? Nove volitve? Kaj ne bodo te naplavile novih elit? Po možnosti istih? Morda pa je za vsem skupaj le ideja, kako dati Türku še eno priložnost, da ohrani svoj položaj...

28. novembra 1994 ob 17.h popoldne smo začeli z oddajanjem radijskega sporeda Radia Ognjišče. Ravno je padel mrak, ko smo se zbirali. Zelo živahno je bilo na naših hodnikih. V režiji so se drenjali večinoma tehniki. Pred mikrofonom sta bila Marjan Šneberger in Ida Baš. Kasneje smo se na kratko predstavili bodoči voditelji. Nadebudni, mladi in naivni, ravno na sveže iz šole radijskega govora… Ne, nismo še bili pripravljeni, a treba je bilo storiti tisti korak. Na nek način smo bili vrženi v vodo. »Zdaj pa plavajte!«

Od takrat je minilo že osemnajst let. Leta se poznajo na laseh, na gubah, na postavi… Poznajo se tudi na izkušnjah, na kilometrini. V teh letih se je ogromno spremenilo. Tehnologija je zelo napredovala. Začeli smo še s snemalniki na avdio kasete, kasneje so prilšli Dat-i, pa MD-ji (mini diski)… Danes vse snemamo v Mp3 obliki, direktno na disk. Pred 18.leti je bil čudež tehnike naš CD izmenjevalnik. V njem je bilo (mislim) 500 CD-jev . Ti so bili vpisani v računalnik (staro Amigo), ki je potem na osnovi predpisane lestvice, sama skrbela, da se je bila naslednja pesem vedno pripravljena. Vem, da so bili stroški nabave tega čuda tehnike, ki je še najbolj spominjal na veliki džuboks, ogromni, a so bili v tistem času potrebni.

Takrat smo imeli na radiu dva studijska računalnika, danes si dela brez njega ne moremo več predstavljati. 18 let je naredilo svoje. Internet je bil pred toliko leti v povojih, danes smo od njega odvisni vsako minuto.

Marsikaj smo doživeli v teh letih… Od dela začetnih sodelavcev smo se tudi poslovili, od nekaterih za vedno. Danes se jih spominjam in sem jim hvaležen za vse urice, ki smo jih preživeli skupaj, v prizadevanju za boljši program, za bogate vsebine in zadovoljstvo poslušalcev. Na Radiu so pustili svoje sledi in teh ne bo mogel nihče izbrisati.

Hvala tudi vsem poslušalcem za naklonjenost. Hvala za to, da niste nikoli zdvomili v nas. Hvala, da nas podpirate tako z besedo, kot z dejanjem. Vedno rečem, da smo skupaj močnejši. Prepričan sem , da je 18 letnica skupni praznik vseh, ustvarjalcev programa in poslušalcev. Ostanimo povezani še naprej… in na uspešnih novih 18 let!

Tale slika je iz leta 2001, ko smo imeli radijski sodelavci skupaj z našimi starši duhovno, družabno srečanje v Savinjski dolini.

Ne vem kdo od nas si želi, da bi nas vodila ulica? Kdo si želi, da bi se prepustili nenadzorovanemu toku, ki nosi, kjer je plavati po svoje nemogoče? Je nasilje tisto, ki nas bo rešilo? Se bo med protestniki pojavil nekdo, ki se bo z županom Francem Kanglerjem pogajal? Nekdo se bo na koncu kljub vsemu moral pogajati. To je le nekaj vprašanj, ki se mi porajajo. Danes govorijo granitne kocke, solzivec in pendreki. Demonstranti pozivajo k protestom tudi v drugih mestih.

Spomnim se demonstracij pred osamosvojitvijo. Množica je bila ogromna, a dostojanstvena. Nekako stoična in ponosna v svojem protestu. Danes o dostojanstvu in ponosu ni bilo govora. Kot bi šlo za izzivanje, kot bi hoteli zanetiti nemire.

Dejstvo je, da bo Franc Kangler na koncu potegnil kratko. Tako ali drugače. Ali bo odšel sam, ali ga bodo odnesli protestniki. V Mariboru zanj ne bo nikoli več tako kot je bilo. Veliko si je za ljudsko nezadovoljstvo kriv sam, a vse ima svojo mejo. Ne smemo pozabiti, da je bil kljub vsemu izvoljen na demokratičnih volitvah. Ima svoj mandat, ko bodo naslednje volitve, se bo izkazala njegova podpora.

Zato vstaja pač ni pravi način. Nasilje ne more rešiti ničesar, pripelje pa lahko do neslutenih posledic. Klic množice na protestih je sicer relevanten civilno družbeni izraz čutenja, nikakor pa ne more biti rešitev tega problema. Rešitev na koncu bo vedno le argumentiran pogovor.

 

Rastemo in napredujemo na vseh področjih. Matematika, tuji jezik, naravoslovje in geografija nam ne delajo preglavic. Nekaj jih imamo pri pisanju spisov, kjer z opisom ekspresno zaključimo in tako bralstvu ne privoščimo kaj več od suhoparnih dejstev. Tako je v šoli.

Doma pa se nadaljuje obsesija z različnimi igrami. Najprej so bili aktualni razni Spomini, potem Enka pa Človek ne jezi se. Po dominah in Scrabblu je prišel šah. Šah pa je kraljevska igra. Otroci si dokaj hitro zapomnijo, kako se figure premikajo, potem se spopadejo še s kombinatoriko. In tukaj navadno zmanjka. Resno igranje šaha za otroka hitro postane prezahtevno, saj je treba razmišljati za nekaj potez naprej.

Spodbudno je ob igranju razlagati zakaj je bilo treba storiti kako potezo in dajati otroku male namige, ki jih lahko ali pa ne upošteva. Potem pa je vse odprto. Ko se pogovarjam s kolegi o šahu, včasih pomodrujemo ali velja kakšno partijo tudi namenoma izgubiti, da bi otrok ne izgubil veselja.

Pri nas smo danes to dilemo prerasli. Partijo šaha sem namreč izgubil in to zato, ker je bil sin enostavno boljši. Imel je veliko željo, ravno prav je napadal, ves čas je imel igro pod kontrolo in zgodilo se je. Na koncu sva bila vesela oba. On zaradi zaslužene zmage nad očetom jaz, ker je učitelj pač uspešen takrat, ko ga učenec prehiti, premaga.

In nekaj podobnega se nam ves čas dogaja tudi v življenju. Tudi življenje je na nek način partija šaha. Včasih smo na šahovnici kmetje, včasih tekači, včasih zmagujemo, včasih nas žrtvujejo… Želimo pa si, da bi bili v svoji partiji modri in odločni. Naj temu nekoliko pripomore tudi igra.

Konec novembra se bliža. Čez natanko mesec dni bo Sveti večer. S pogledom na praznike na začetek adventnega časa čez teden dni, smo se odpravili po mah za jaslice. Vsako leto se potrudimo in naberemo mah, da se do praznikov posuši, uleži in nas ne prehiti morebitni sneg in druge vremenske nevšečnosti.

Mah nabiramo vsako leto na isti lokaciji že več let in vsem naravovarstvenikom lahko zagotovim, da se vsako leto obraste. Pravzaprav bi lahko rekel, da ga je vsako leto več. Strgamo ga s skal s pomočjo vrtne motikice in shranimo v zabojčke. Mah je treba polagati v zabojček tako, da gre zeleni del na zeleni in spodnji zemeljski del na zemeljski. S tem dosežemo, da se zgornja plast ne umaže. Zabojčke shranimo na suhem in temnem prostoru, najbolje v kleti. Če ga shranjujete kje zunaj pazite, da mah ne zmrzne, kajti ob polaganju boste imeli težave. Plasti mahu se v tem primeru zlepijo, ko pa se kosi mahu odtajajo, bo v okolici lužica.

Ko smo se peljali domov je v avtu dišalo. Dišalo po mahu in prihajajočih praznikih. Delali smo načrte za božično drevesce in se odločili, da letos spet ne bomo imeli smrekice, ampak bomo naredili svoje drevesce iz žice, vej, lučk in okraskov. Otrokom so se svetile oči in najmlajšemu smo morali s prsti pokazati kolikokrat bomo šli še spat, preden se bo rodil Jezušček.

Ko ne misliš, pride sreča. Popije čaj, poje piškote in se ne meni za madeže na prtu.