Rastemo in napredujemo na vseh področjih. Matematika, tuji jezik, naravoslovje in geografija nam ne delajo preglavic. Nekaj jih imamo pri pisanju spisov, kjer z opisom ekspresno zaključimo in tako bralstvu ne privoščimo kaj več od suhoparnih dejstev. Tako je v šoli.

Doma pa se nadaljuje obsesija z različnimi igrami. Najprej so bili aktualni razni Spomini, potem Enka pa Človek ne jezi se. Po dominah in Scrabblu je prišel šah. Šah pa je kraljevska igra. Otroci si dokaj hitro zapomnijo, kako se figure premikajo, potem se spopadejo še s kombinatoriko. In tukaj navadno zmanjka. Resno igranje šaha za otroka hitro postane prezahtevno, saj je treba razmišljati za nekaj potez naprej.

Spodbudno je ob igranju razlagati zakaj je bilo treba storiti kako potezo in dajati otroku male namige, ki jih lahko ali pa ne upošteva. Potem pa je vse odprto. Ko se pogovarjam s kolegi o šahu, včasih pomodrujemo ali velja kakšno partijo tudi namenoma izgubiti, da bi otrok ne izgubil veselja.

Pri nas smo danes to dilemo prerasli. Partijo šaha sem namreč izgubil in to zato, ker je bil sin enostavno boljši. Imel je veliko željo, ravno prav je napadal, ves čas je imel igro pod kontrolo in zgodilo se je. Na koncu sva bila vesela oba. On zaradi zaslužene zmage nad očetom jaz, ker je učitelj pač uspešen takrat, ko ga učenec prehiti, premaga.

In nekaj podobnega se nam ves čas dogaja tudi v življenju. Tudi življenje je na nek način partija šaha. Včasih smo na šahovnici kmetje, včasih tekači, včasih zmagujemo, včasih nas žrtvujejo… Želimo pa si, da bi bili v svoji partiji modri in odločni. Naj temu nekoliko pripomore tudi igra.