Prosil sem Boga za moč, da bi mogel uspeti, pa mi je dal slabotnost, da bi se navadil na ponižnost.

Prosil sem Boga za pomoč, da bi naredil nekaj velikega, pa mi je dal bolezen, da bi boljše opravil svoja dela.

Prosil sem za Boga za bogastvo, da bi bil srečen, pa mi je dal uboštvo, da bi postal moder.

Prosil sem za stvari, da bi užival v življenju, pa mi je dal življenje, da bi našel soljudi.

Nič nisem prejel, kar sem prosil, toda več, kot sem upal.

Moje molitve so bile uslišane kljub moji slepoti in zdaj vem, da sem med vsemi ljudmi najbolj obdarjen z blagoslovi...

Kar nekako samoumevno, celo modno je postalo, da so si "napredno naravnani državljani Republike Slovenije – verni, ateisti, agnostiki in drugače nazorsko orientirani" v trenutkih, ko zmanjka prikladnih sovražnikov, našli enega dežurnega. Enega takega sovražnika, ki je lahko vedno na tapeti. Ta je zaradi družbene vloge in klime, ki vlada pri nas, vedno kriv… za kaj. In tudi če ne bi bilo ničesar, kar bi mu lahko očitali (pa mu vedno seveda lahko kaj), bi bil še vedno kriv! Da je, seveda. Da (še vedno) obstaja!

Ta trn v peti organiziranih ateistov in agnostikov, pa tudi po svoje vernih in drugače nazorsko orientiranih, je seveda katoliška Cerkev. Ne katerakoli Cerkev ali verska skupnost, ampak prav katoliška Cerkev, s svojimi cerkvami (obče kulturnimi spomeniki lokalnega, regionalnega in državnega pomena), ki jih je vse polno po naši domovini, s svojimi župnijami, dobrodelno Karitas, nekaj šolami in vrtci, domovi za ostarele in seveda s svojim vodstvom, duhovniki in škofi.

Javno dobro ali javno slabo?

V Evropi in svetu so verske skupnosti prepoznane kot organizacije civilne družbe, ki opravljajo določeno družbeno koristno delo. Se pravi, tistega kar naredijo one, ni treba delati državi. Država se lahko odloči, da določeno dejavnost, ki jo verska skupnost opravlja podpre. Zakaj? Zaradi državljanov, ker je v delu verske skupnosti (recimo da govorim o domovih za ostarele, ki jih vodijo redovnice), prepoznala nekaj javno koristnega za vse. Ni pa to nujno in tudi ni pogoj.

Pri nas je seveda stanje drugačno. Del javnosti prepoznava katoliške šole kot konkurenco obstoječi javni šoli. Karitas je v tem kontekstu prepoznana kot konkurenca državnemu Rdečemu Križu in tako naprej. Človek te logike pač ne more čisto razumeti, saj je v svojem bistvu nerazumna. Kako je lahko šola ali humanitarna organizacija, ki pomaga domačim ljudem pri izobraževanju ali lajšanju stisk, nekaj slabega? In če naj bi že bila nekaj slabega, kako da ljudje sami tega ne prepoznajo? Če bi namreč ugotovili, da so privatne (katoliške) šole nekaj slabega, zakaj potem ne zmanjka otrok, ki jih starši želijo vpisati na te šole? Zakaj so torej želje staršev za vpis v katoliške šole veliko večje od števila prostih mest? Konec koncev so privatne šole za državo tudi cenejše od javnih, da sploh ne govorim o tem, da tako javne kot zasebne, izvajajo od države potrjen program. Zakaj torej takšen strah pred privatnimi (seveda katoliškimi) šolami? Kaj ne gre le za konkurenco, ki naj vedno ponudi možnost za izboljševanje pedagoških praks?

Združenje za zbujanje nestrpnosti do Cerkve

Pa ne gre samo za šole in Karitas. Gre tudi za vse drugo. »Koaliciji za ločitev države in Cerkve«, ki jo je februarja letos ustanovilo petnajst posameznikov in eno društvo, gre na živce prav vse, kar se tiče Cerkve (razume se, da katoliške). Po peticiji za odpravo državnega financiranja rimskokatoliške cerkve, ki naj bi jo podpisalo okoli 30 tisoč ljudi, so začeli z zbiranjem podpisov za popolno obdavčitev katoliške Cerkve in v nekaj dneh zbrali prek 2000 podpisov (zdaj menda že 12.000).

Njihov namen je obdavčiti vse, vključno z nabirkami in prostovoljnimi prispevki, vse nepremičnine (tudi sakralne objekte). »Zato je pravično, da je vsa cerkvena dejavnost, vključno z vsemi nepremičninami, v celoti obdavčena, še posebej zaradi tega, ker je katoliška cerkev izjemno bogata in zmore davke z lahkoto plačati.«

Vas zgornja dikcija spominja na kaj? Mene takoj spomni na tista svinčena povojna leta, ko so si nekateri vzeli pravico, da odločajo o vsem, tudi o življenjih sodržavljanov. Katoliška Cerkev je bila takrat pravzaprav edini »notranji« sovražnik, ki ga »napredna« oblast ni mogla streti. Navijanje davkov in veliko število različnih denarnih in drugih kazni, ki so jih organi pregona izrekali takrat, je bilo nekaj običajnega. To je bil čas totalitarizma. En vodja, ena partija in en narod, kjer pa je bila velika večina državljanov drugorazrednih. In natanko tja nas pelje »Koaliciji za ločitev države in Cerkve«.

Mnenje sodišča jih pravzaprav ne zanima

Prav lahko namreč ugotovimo, da jim pravzaprav ne gre za pravno državo, kjer so vsi pred zakonom enaki. »Koalicija« se je namreč usmerila le proti eni sami, točno tangirani, katoliški Cerkvi. Ko so se pred časom oglasili predstavniki Cerkve in potarnali, da so »…stališča Koalicije za ločitev Cerkve in države v nasprotju z ugotovitvami ustavnega sodišča…«, so le ti benevolentno odgovorili, da »Katoliška cerkev ne dojema, da državljanom in civilni družbi ni potrebno sprejeti mnenj ustavnega sodišča in da imajo lahko drugačen pogled na neko vprašanje, kot ga ima sodišče.«

»Zdaj smo pa tam, kjer ni muh«, bi lahko nadaljevali z ljudskim reklom. Namreč, če nekomu ni mar za pravo, še več, da se nanj požvižga, potem lahko njegove besede zlahka prepoznamo kot škodoželjne, škodljive, nestrpne in ideološke. »Koaliciji« ni mar za resnico, ampak le za njihov cilj. In ta je, z vsemi sredstvi, za vsako ceno, škodovati katoliški Cerkvi. Nekritično in pristransko. Tudi s sprevračanjem dejstev, manipuliranjem in podobnimi prijemi.

Jasno je, da je uspeh omenjene »Koalicije« obsojen na propad, saj je izrazito enosmeren. Da bi lahko nekdo v pravni državi obdavčil prostovoljne prispevke samo ene organizacije, ni prav verjetno. Skrbi pa dejstvo, da se je takim pobudam pripravljeno pridružiti toliko ljudi, ki na vlogo večinske verske skupnosti pri nas gledajo izrazito pristransko in nekritično. Kako to, da se je toliko ljudi pripravljeno pridružiti peticiji, ki je eklatantno diskriminatorna? Zakaj naj za (katoliško) Cerkev velja nek posebni režim samo zato, ker je katoliška Cerkev in po mnenju »Koalicije« nujno nekaj slabega?

Bomo katoličani kdaj kaj več kot opazovalci?

In zdaj še vprašanje v drugi smeri. Kdaj se bomo katoličani prebudili in jasno povedali, da nas take peticije žalijo? Kdaj bomo jasno povedali, da je denar, ki ga namenjamo svoji Cerkvi, naš težko prisluženi denar, s katerim lahko naredimo tisto, kar se nam zdi najbolj prav? Če ga lahko namenimo gasilcem, ribiškemu društvu ali tudi taki ali drugačni »Koaliciji«, ga lahko tudi svoji Cerkvi. Brezprizivno in neobdavčeno! Saj se dar, miloščina, pušica, pač ne obdavčuje. Kdaj bomo šli tudi katoličani na ulice in bomo na Prešernovem trgu zbirali podpise za to, da se takšna društva, ki širijo nestrpnost in sovraštvo do verujočih sodržavljanov, prepove? Koliko peticij bo še šlo mimo nas, da bomo končno postali tudi aktivni državljani?

Za letošnji Božič sem napisal radijsko igro »Oče in trije sinovi«. Za okvir mi je služila pravljica, ki pa je bila res samo okvir, saj igra krene v čisto drugo smer. Morda je za razliko od drugih let bolj »socialna«, saj se ukvarja tudi z vprašanji bolezni in revščine. Seveda pa se vse skupaj dogaja na Sveti večer in konec koncev sečno, čudežno konča. Ogrodje gre nekako takole:

»Oče je imel tri sinove. Niso imeli veliko imetja, le hišo in nekaj zemlje. Težko so se prebijali iz dneva v dan. Približala se je zima in oče je zaradi izčrpanosti hudo zbolel. Poklical je sinove k bolniški postelji in jih prosil, naj mu izpolnijo zadnjo željo.

Trije sinovi so si zelo različni. Starejša dva mlajšega ves čas podcenjujeta, češ da je premlad, da stvari ne razume. Najmlajši pa ima najbolj čisto srce in ima očeta iskreno rad, brez preračunljivosti.

Oče si želi še zadnje božično praznovanje. Želi, da mu sinovi pripravijo jaslice in božično drevo. Tako kot včasih, ko so bili še majhni in so se iskreno veselili praznika rojstva Jezusa, ki lahko reši vse naše težave. Kako naj se lotijo očetove zadnje želje? Dan je še, a sneg pada. Drevesce bi še lahko dobili, kje pa bodo dobili mah, figurice in okraske za drevo?...« Naj bo dovolj izhodišč.

Snemanje in produkcijo bomo v celoti naredili sami. Radijska igra bo na sporedu na Sveti večer, ponovili pa bomo še enkrat med prazniki. Med igralci naj omenim Marjana Buniča pa Jureta Seška in nekatere druge radijske kolege.

Naj bo to prvo povabilo k poslušanju.

V teh mrzlih dneh skoraj sibirske zime, ko se temperatura, denimo v Babnem polju, spusti celo do -23 stopinj, sem opazil, koliko ptic okoli hiš brska za hrano. Vrabci in kosi premetavajo listje ob napuščih in iščejo kaj za v kljun, saj jim je v sneg okovana pokrajina neprijazna.

Tako se je med službenim časom v atrij, kjer imamo pisarno, spustil premraženi kos. Obračal se je in stikal za čem užitnim. Cel krog je naredil.

Ko sem ob računalniku opazil njegovo stisko, sem odšel do naše kuhinje, kjer se navadno najde kak suh kos kruha ali piškot. Odlomil sem delček medenjaka in ga odnesel v pisarno. Kos je bil še vedno pri svojem iskanju. Previdno sem odklenil vrata in mu pred njih nadrobil drobtine.

Ko so se vrata odprla je presenečeno dvignil glavo, saj imamo taka okna, da se ven vidi, noter pa ne in sem bil zanj neviden. Malo sem mu še požvižgal, da je opazil kaj delam in nato zaklenil vrata.

Ni bilo treba dolgo čakati. Lakota je premagala strah. Kmalu je prišel, tik za vrata in opazoval, kje sem. Bil sem tam, tik ob njem in on je to slutil saj je vsake toliko časa v slutnji, da ga nekdo gleda, dvignil glavo. Jaz pa sem izvlekel fotoaparat in ga nekajkrat slikal pri obedu. Hitro so izginjale drobtine medenjaka. Verjetno se niti ohladiti na zunanjo temperaturo niso uspele.

Toplo mi je bilo pri srcu ob pogledu na to malo živalco, ki je dovolila, da sem ji v težkih časih pomagal prebroditi en dan. Morda pride jutri spet in lahko bo to začetek nekoliko posebnega prijateljstva.

Ne vem kaj Slovencem pomeni Kate Middleton. Pravzaprav mi nikakor ni jasno, zakaj bi se nekdo (razen Angležev) sploh zanimal za življenje angleške kraljeve družine. Ob vseh težavah, ki jih imamo in smo jim priča, je nosečniška slabost neke prebivalke Otoka, res ne-novica. Kljub temu lahko o tem beremo v večini medijev, bolj ali manj rumenih. Kaj danes še imajo Britanci, da se toliko zanimamo zanje? Od kraljice, do princese Diane, pa njenih otrok, princa Charlesa in njegove zdajšnje neposrečene žene…?

Evo razkril sem se, tudi sam vem o angleški kraljevi družini stvari, ki so popolnoma nepomembne. Stvari, ki nimajo nobene teže, ki z mojim pogledom na svet niti niso kompatibilne. Angleški veleposlanik, ki mu verjetno delajo klipinge novic, ki izidejo pri nas o njih, mora biti kar zadovoljen z rezultati. Nedvomno se o Angležih da veliko več prebrati glede na njihovo dejansko »težo«.

Če bi povprečnega Slovenca vprašali kdo je predsednik avstrijske vlade, bi bil verjetno v zadregi. Italijanskega bi morebiti še izustil, o Madžarih pa tako ne vemo prav dosti. O tem kdaj je bilo Kate Middleton slabo in kdo je bedel ob njeni postelji, kje vse je dopustnikovala in s kom…, ja o tem pa vemo vse. Celo da so Avstralci klicali v bolnišnico, kjer je zaradi nosečniške slabosti ležala princesa in ničhudega slutečo sestro preslepili do te mere, da je kasneje storila samomor… Kako to?

Se vam ni nikoli zdelo čudno, zakaj se o takih abotnostih toliko piše, nekatere novice, ki so za našo državo res izjemno pomembne, pa se kar nekako pojavijo in nato potihnejo.

Če prav pomislimo, je tudi to način medijskega obvladovanja ljudi. Nasuj jim nekaj sladkorja v kavo in ne bodo preveč razmišljali o tehtnih stvareh.

V tej luči je Kate Middleton s svojim življenjem in stasom vsekakor na daljši rok bolj perspektivna od denimo ponovne izvolitve večnega Dušana Semoliča na vrh našega največjega sindikata. Žal pa se Slovenci premalo zavedamo, da je za nas vsebinsko popolnoma zanemarljiva v primerjavi s prihodnjimi petimi leti s Semoličem na čelu ZSSS-ja…