V teh mrzlih dneh skoraj sibirske zime, ko se temperatura, denimo v Babnem polju, spusti celo do -23 stopinj, sem opazil, koliko ptic okoli hiš brska za hrano. Vrabci in kosi premetavajo listje ob napuščih in iščejo kaj za v kljun, saj jim je v sneg okovana pokrajina neprijazna.

Tako se je med službenim časom v atrij, kjer imamo pisarno, spustil premraženi kos. Obračal se je in stikal za čem užitnim. Cel krog je naredil.

Ko sem ob računalniku opazil njegovo stisko, sem odšel do naše kuhinje, kjer se navadno najde kak suh kos kruha ali piškot. Odlomil sem delček medenjaka in ga odnesel v pisarno. Kos je bil še vedno pri svojem iskanju. Previdno sem odklenil vrata in mu pred njih nadrobil drobtine.

Ko so se vrata odprla je presenečeno dvignil glavo, saj imamo taka okna, da se ven vidi, noter pa ne in sem bil zanj neviden. Malo sem mu še požvižgal, da je opazil kaj delam in nato zaklenil vrata.

Ni bilo treba dolgo čakati. Lakota je premagala strah. Kmalu je prišel, tik za vrata in opazoval, kje sem. Bil sem tam, tik ob njem in on je to slutil saj je vsake toliko časa v slutnji, da ga nekdo gleda, dvignil glavo. Jaz pa sem izvlekel fotoaparat in ga nekajkrat slikal pri obedu. Hitro so izginjale drobtine medenjaka. Verjetno se niti ohladiti na zunanjo temperaturo niso uspele.

Toplo mi je bilo pri srcu ob pogledu na to malo živalco, ki je dovolila, da sem ji v težkih časih pomagal prebroditi en dan. Morda pride jutri spet in lahko bo to začetek nekoliko posebnega prijateljstva.