»Vseslovenska vstaja« je za nami, prav tako kot majevski »konec sveta«. Nič se ni spremenilo, nič novega ni pod soncem. Morda nas je presenetilo le sorazmerno majhno število zbranih. Morda tudi neprimeren odziv največje vladne stranke, ki bi včasih res lahko delovala nekoliko bolj umirjeno. V mislih imam seveda popolnoma nepotrebno petelinjenje na twiterju, ki le priliva olja ognju…

Po drugi strani pa je tako, da četudi ima človek še takšno simpatijo do (nenasilnih) protestnikov, se kmalu pokaže, da to pravzaprav niso protesti kamor bi bili dobrodošli vsi. Če si dobro pogledaš ikonografijo, ki jo zbrani prenašajo naokoli in ki v večjem delu izraža nezadovoljstvo s splošno situacijo, pa se vendarle najdejo tudi napisi drugačne vrste. Tisti, ki kažejo segregacijsko naravo protestnikov. Naj naštejem nekaj parol, ki ob socialističnih in rdečih komunističnih zastavah pokažejo, da je morebitne neopredeljene protestnike nekdo zlorabil.

Naj začnem z najbolj »nedolžnimi«. »Neustavni sodniki«, »Ne-ustavno sodišče«, »Ustavno sodišče - grobar ustave«. OK, razsodba glede referenduma je nekatere razjezila, ampak za božjo voljo, ali se zavedamo, kam pelje neupoštevanje prava? V zakon ulice! Za primer naj navedem nepotrditev mandata izvoljenega Franca Kanglerja v Državni svet. Tam so morali samo potrditi volilne rezultate. V Kanglerjevem primeru tega niso naredili, zaradi pritiska ulice. S kakšno pravico? Ne rečem, če bi potvoril rezultate, ampak jih ni. Zato si lahko seveda predstavljamo, da bo Kangler konec koncev vendarle prišel v Državni svet, pa čeprav s pomočjo odločitve Ustavnega sodišče. To pravzaprav ne more odločiti drugače…

Naj nadaljujem še nekaterimi parolami. »Hočemo slo Goli otok«. Halo? Ali tisti, ki je zapisal ta transparent, ve kaj zahteva? Bi se radi vrnili v čas represije? In kdo se bo znašel na Slovenskem »Golem otoku« naj odloči ulica, kajne?

Zatem prideta dve paroli, ki jasno nakazujeta, da je problem v zadnjih 20. Letih. Prej je bilo v redu. Osamosvojitev je bila napaka. Vrnimo se tja, kjer smo bili… »20 let nas posiljujete pa nataliteta še vedno pada«, »Zaj* ste vse, kar se je zaj* dalo 20+ (tole je 2 kitica himne)«.

In potem še kronski napis za anale demonstracij: »Ponovimo zgodovino, belo gardo v Argentino«. Domobranci. Tu je problem, kajne. Zdaj pa nismo več daleč od resničnega problema. Manj nas zanima stanje v državi, kot to, da ne vodijo več »naši«. Gre za čisto ideološki problem, še vedno gre za kulturni boj.

Dobro jutro, Slovenija!

 

Yann Martel je že pred leti napisal Pijevo življenje in zanj dobil prestižnega Bookerja (2002). Knjigo smo pri nas dobili dve leti kasneje. Spomnim se tiskovne konference in tudi dvoma, ki se mi je porodil ob napovedi, da naj bi po tej knjigi posneli film… Namreč kako lahko posnameš film o tem, da se ob glavnem junaku v enem čolnu drenjajo zebra, hijena, orangutan in bengalski tiger? A tehnologija je v zadnjih letih toliko napredovala, da smo dobili ne samo film, ampak vizualno mojstrovino, ki bi znala dobiti tudi Oskarja v kateri od nominiranih kategorij.

Zame je bila knjiga seveda še posebej zanimiva tudi zaradi razpiranja nekaterih verskih vprašanj. Glavna oseba, deček Pi, je namreč mnogoverec, pravzaprav pripada hinduizmu, krščanstvu in islamu, in to zelo resno. Ob pravem času zastavlja prava vprašanja in odkrito nastavlja ogledalo vsem, ki jih vprašanja o veri ne puščajo hladnih. Vera pa mu pomaga tudi preživeti na morju, v čolnu z bengalskim tigrom… tako se vsaj zdi.

Po mojem globokem prepričanju še nismo dobili filma, ki bi lahko resneje konkuriral knjižnemu besedilu. Relevantno je vprašanje, ali je to sploh mogoče? Kljub vsemu pa je filmska uprizoritev vredna ogleda. Film je na račun vizualnega »rezal« predvsem filozofske in religijske tone besedila, čeprav knjižni zgodbi ves čas zvesto sledi. Zato je branje knjige vsekakor naslednja stvar, ki naj jo naredi vsak, ki mu je bil film všeč.

Bi bil lahko ogled tega filma zanimiv tudi za veroučne, mladinske in študentske skupine? Nedvomno. Predvsem tudi kot izhodišče za kasnejši pogovor, ki ga še posebej priporočam po branju knjige, kajti avtor že na začetku obljubi, da nas bo njegova knjiga prepričala o obstoju Boga. To pa je nedvomno intrigantna trditev za pogovor v kakšni prej omenjeni debatni skupini. Še sploh, ker nas domače razmere na daleč odganjajo ob vsega, kar samo malo diši po veri in če jo že dopuščajo, takoj pristavijo da je to privatna zadeva, ki se drugih nič ne tiče!

Kakorkoli že, tako Yann Martel kot Ang Lee se s tem ne bi strinjala. Še več, vsa vprašanja v smeri našega odnosa do Boga, so zanju ključna v luči odkrivanja, ali je del mene tudi bengalski tiger, oz kako se lahko vede človek v izjemnih okoliščinah.

 

Uspešno smo končali snemanje in produkcijo radijske igre Oče in trije sinovi. V ponedeljek smo v enem snemalnem dopoldnevu posneli vse govorne vložke. Te sva s tehnikom v naslednjih dneh podložila z zvočnimi efekti. Glasbeni urednik Tadej Sadar je poskrbel še za glasbo in izdelek čaka na prvo javno predvajanje, ki bo na Sveti večer 24. decembra, ob 18.h, v našem radijskem programu.

Ustvarjalci igrice smo se spet pogovarjali o tem, da bi take in podobne igre kazalo delati bolj pogosto. Ne samo za otroke, tudi za odraslo publiko. Spominjam se svojih mladih let, ko sem ves navdušen spremljal program nacionalnega radia, ki je ob nedeljah popoldne prinašal tudi radijske igre. Samo s pomočjo zvoka, si človek v glavi ustvari celotno kuliso dogajanja, zvočni efekti v celoti nadomestijo sliko.

Tudi danes je podobno. Otroci si popoldne kar naprej vrtijo cd-je z različnimi pravljicami, igricami, pesmicami. Draž radijske igre tako še obstaja. Naj vam ekskluzivno ponudim v poslušanje pet minut igrice (v nekaj slabši audio kakovosti), ki sicer traja slabe pol urice in jo bo prvič moč slišati šele čez nekaj dni.

igra oce in trije sinovi 2012_1_del_48kilo.mp3

Kar nekako me ne premaknejo politične zadeve, interpelacije, pisma predesednikov strank, demonstracije, konec sveta... Vse je prah v luči tistega, ki prihaja.

 

Čas je, da vstanemo

 

Advent je, Gospod prihaja.

Daleč sega naše pričakovanje,

daleč v davnino,

ko je padla zavesa in sta ostala sama,

naga in prestrašena.

Takrat je On sam stopil v našo zgodovino.

Obljuba je bila skrivnostna in krhka

kakor otroška skrivnost, ko je rekel Kači:

»Žena ti bo glavo strla…«

Bila je zgodovina zaveze in obljub,

bili so patriarhi, Abraham, naš oče v veri,

bili so preroki in pravični,

da ni ugasnila Beseda,

dokler se ni naselila med nami

Živa beseda, Emanuel_Bog z nami,

Jezus iz Nazareta.

 

Advent je,

čas da se prebudimo in vstanemo:

kakor človek, ki se prebudi

v zarjo novega dne,

kakor sel, ki mu veselo sporočilo daje peruti,

kakor izgubljeni sin,

ki na dnu svojega obupa odkrije

klic očetove ljubezni.

 

Noč se je premaknila

in dan se je približal.

Čas je, da odvržemo dela teme

in odpremo srce Luči,

ki prihaja z višave:

Marana tha – pridi, Gospod Jezus!

 

Rafko Vodeb, (iz zbirke In vse bo luč, Ljubljana 1994)

 

Daj nam, Gospod, preprostost otroka in vest odraslega.

Daj nam, Gospod, previdnost voznika in pogum reševalca.

Daj nam, Gospod, pometačevo ponižnost in potrpežljivost bolnika.

Daj nam, Gospod, navdušenje mladih in modrost starcev.

Daj nam, Gospod, razpoložljivost usmiljenega Samarijana in beračevo

hvaležnost.

Daj nam, Gospod, da bomo videli tvoja čudovita dela v nas in okrog nas.

Daj nam, Gospod, da bomo posnemali tvoje svetnike, da bomo vztrajni kakor ribiči in polni upanja kakor pravi kristjani.

Naj ostanemo na poti tvojega Sina in v službi bratov.

Gospod, božič je blizu. Želimo, da bi ta praznik v nas utrdil vero in povečal ljubezen do Tebe in soljudi. Pomagaj nam in vsem našim znancem, ki verujejo ali ne, da bomo doživeli tvojo bližino.

(Gregor Čušin)