Ko govorimo o prazniku svetih treh kraljev, moramo takoj povedati, da ne vemo, če so bili res trije in še manj, če so bili res kralji.

Ne vemo natančno odkod so prišli, niti kakšno je bilo njihovo spremstvo. Vemo le najvažnejše, koga so iskali in da so ga našli...

Gotovo so bili učenjaki svoje dobe, ki so se spoznali na zvezdne pojave in tudi na stare prerokbe. V enem od njih so razbrali, da bo vzšla zvezda od Jakoba. Ko so nekega dne na nebu opazili nenavadno zvezdo, so se ji odločili slediti. Sklenili so, da bodo poiskali tistega, ki so ga preroki napovedali pred davnimi časi.

Zvezdi so sledili, pa čeprav so morda kje naleteli tudi na posmeh ljudi, ki so jih srečevali. V času potovanja so se veliko naučili, tudi to, da je treba slediti svoji zvezdi, ko se pojavi, kljub preprekam in težavam na poti. In le, če se ji popolnoma predajo, jih bo pripeljala do cilja.

Ko so prispeli v Jeruzalem, tam o novem kralju ni vedel nihče ničesar. Lahko bi razočarani odšli, a niso. Iskali so naprej in njihovo iskanje je bilo nagrajeno. V Betlehemu so našli dete in mu darovali zlata, kadila in mire...

Maske počasi padajo. Jasno postaja, kdo je, v začetku spontane proteste nezadovoljnih ljudi s splošnim stanjem v družbi, izkoristil za uveljavljanje svojih političnih ciljev. Po 20 letih samostojnosti se nam vračajo demoni iz preteklosti. Preoblekli so uniforme tajne politične policije in jih zamenjali s slavnostnimi fraki z metuljčki. Zdaj z govornic glasno kričijo o časih, ko so statirali permanentnemu kršenju človekovih pravic in jih, kako sprevrženo, kujejo v zvezde. Voz zgodovine jih je že davno povozil, a se ne dajo.

Javni mitingi jim ustrezajo. Tam vedno govori eden, zato ni možnosti dvogovora. Če bi namreč ta možnost obstajala, bi lahko kdo zastavil kakšno neprijetno vprašanje. Recimo tisto, ali si res želimo Golega otoka, Hude jame in sodnega brezpravja? Si res večina želi rdeče zvezde?

Pred nekaj več kot 20. leti smo se temu zavestno odpovedali. V srcih je bila le želja po svobodi in življenju na svojem. Krokarji, ki danes kričijo o tem, da se pravzaprav niso uprli okrvavljeni zvezdi, ampak »…poniglavim posameznikom pod njo, ki so poskušali ovirati in z uporabo vojaške sile preprečiti nastanek in razvoj nove slovenske države…«, so podobni Izraelcem v puščavi, ki se jim kolca po egiptovskih loncih mesa. Tam so bili sicer sužnji, prepuščeni na milost ali nemilost biričev, vendar pa so bili »siti«. Celo tega si ne dajo dopovedati, da so danes nekajkrat bolje stoječi kot takrat, kajti zaslepljena glava ne vidi niti preverljivih dejstev.

Še celo stare resnice (»Narod, ki ne spoštuje svoje preteklosti, nima svoje prihodnosti«) hočejo zlorabiti. Zakaj narod lahko spoštuje le tiste resnice, ki so plemenite, državotvorne… in temeljijo na vrednotah. Preteklost, ki temelji na zločinu, pa je kvečjemu obsodbe vredna. Obsodbe in refleksije, da se ne ponovi. Zato je seveda ne smemo pozabiti.

Situacija je pravzaprav podobna. Peščica ljudi je izkoristila iskreno željo po svobodi za politični in razredni prevrat z nepojmljivim nasiljem. Vsa sredstva so bila dovoljena. V znamenju rdeče zvezde. Tudi danes letijo granitne kocke pod istim patronatom. Kaj bi nam torej združenje Sever rado povedalo, z obujanjem rdeče zvezde, drugih totalitarnih simbolov in sovražnih parol?

Ali ni zanimivo, da želijo nekateri postati "politiki novega kova" ravno takrat, ko se odloča o dosmrtnem denarnem nadomestilu za zadnjega šefa partije?

Zakaj se za to niso odločili, recimo ob pogojih za upokojitev mater z več otroki?

Čisto na kratko. Za Silvestra smo se odpravili  na nočni pohod z baklami na sv. Jakoba. Pričakala nas je jasna noč z veliko luno in pod nami meglice, ki so preplavljale nižine proti Ljubljani. Bilo je nepopisno lepo. Naj o tem spregovori kar slika.

Tudi nekaj ognjemeta smo videli. Za moj občutek je letos pokalo nekaj manj, kot prejšnja leta. Ali je bila za to kriva megla ali gospodarska kriza pa presodite sami.

1. januar je spet prinesel meglo po nižinah. Mahnili smo jo na Oslonik in uživali v soncu, ki je že bolj spominjalo na marec, kot pa na začetek januarja.

Moja prva misel v tem mladem letu

Naj se dvigne k tebi, Gospod!

Dal si mi doživeti novo 2013 leto…

Po Tvoji dobroti živim;

Ti si mi izoblikoval telo iz mrtve zemlje.

Ustvaril si mi dušo po svoji podobi

In iz temine časov si me poklical po imenu.

Novo leto, ki se odpira nad menoj kot cvet.

Naj bo podobno daritvi.

V lepoti sveta naj spoznavam Tvoj sijaj.

Moje srce naj bo odprto ljubezni, vnemi in veselju.

Vsak dan in vsaka ura naj mineva v tvoji bližini.

Moj Bog, ki si začetnik in konec vsega.

Naj bo ta leto jasno ali mračno, nič ne de.

Morda me čaka nesreča in bolečina.

V vsem, kar me bo zadelo, bom Tebe častil.

Sprejemam dobro ali slabo, karkoli…

Božji Sin, daj mi milosti.

Naj svoje trpljenje združim s Tvojim.

Okusil si breme trpljenja.

Z nami nosiš težo vsakdanjega umiranja.

Gospod, varuj me pred menoj samim!

Vem, da sem zgneten iz krhke prsti.

Vem koliko hudih nagnjenj me žene v noč in prepad.

V meni in okrog mene preže skušnjave in grehi.

Tvoja milost naj me varuje!

Tvoj obraz naj mi lebdi pred očmi.

Svetovalec mi bodi in kaži mi, kaj je popoln človek.

Le ti, o Gospod, si popoln vzor.

Daj mi moči, da bom Tebi podoben.

Vodi me, bodi moja vest in moj pogum!

Kaži mi pot in daj moči.

Naj hodim po Tvoji poti in pridem na cilj.

Po Danielu Ropsu