Siv deževen dan. Spet grozijo poplave.

V prestolnici kakih 5000 ultra levičarjev (vstajnikom pojemajo moči) z rdečimi zastavami, ki pozivajo na »sodišča ljudske oblasti« in »nočejo parlamenta, ulice pa ne dajo«...

Pogajanja o novi vladi ne gredo najbolje, saj so Virantovi zahtevali Jankovićev odstop iz mesta ljubljanskega župana in jasno zavezo nove mandatarke, da bo tudi ona odstopila, če se bo pokazalo, da je njena magistrska naloga plagiat. To bo težka.

Tina Maze je bila spet odlična v veleslalomu.

Umrl je legendarni Matjaž Tanko.

To je današnja situacija. Razen Tine nekoliko resignirana.

Tudi jaz sem nekoliko v molu. Že kak teden. V četrtek sem imel operacijo. Zdaj sem doma in čaka me nekaj tednov mirovanja. Nisem kak hipohonder, a mi vendar take »zdravstvene dogodivščine« udarijo na psiho. Glava se izprazni, ni prave volje, ni pravega zagona, le misli na to, kaj vse gre lahko narobe. Potem se prestavljam iz kota v kot in sem sam sebi v napoto, kaj šele drugim.

Zdaj se že sestavljam skupaj. Postavljam se na noge. Očitno uvidevnost domačih in topel čaj delata svoje. Za jutri sem naredil prvi načrt in to že nekaj pomeni.

Le še pomlad naj pride in smo na konju!

Po vznesenih besedah o lepoti minulih počitnic, je sledilo hitro streznjenje. Sinu je otekel palec in ker bolečina ni popustila, sva se odpravila na urgenco. V soboto popoldne. Bil je lep sončen dan, ura po kosilu, malo po 15… Že na triaži se je lahko čutilo, da bo dan še dolg. Hodniki so bili polni in kar naprej so prihajali novi pacienti, med njimi presenetljivo veliko otrok, pa huje poškodovanih.
Nekako sva dobila mesto na klopi in bila sprva pozitivno presenečena nad velikimi zasloni, ki omogočajo sledenje svoji številki, pa številu čakajočih in tistih, ki so že v obravnavi. Poleg tega se ob tem vrtijo še risanke, Krtek, Pingu, češka »mojstrovalca« Pat in Mat, pa slikar Bojan in še kaj. Človek kar dobi upanje, da bo čas vendarle minil hitro, še sploh, ker sva s seboj vzela še nekaj domačega branja. A sva se zmotila, kot se pri zdravniku skoraj vedno zmotiš.
Po uri čakanja sva ugotovila, da se TV program avtomatsko ponavlja, le številke čakajočih se osvežujejo. Ko sta Pat in Mat že tretjič vlagala marmelado, sva končno dočakala pregled pri zdravniku in napotilo na slikanje.
Zanimivo je kako se ljudje obnašamo ob izjemnih prilikah. Nataknemo si stoični izraz na obraz in čakamo, da mine. No, ne vsi. Vmes smo imeli kake pol urice »zabave«, ko so pripeljali pacientko, ki so jo kasneje iskali še policisti. Pogovor za vrati je bil ves čas na »visokih obrati« in kasneje se je »pogovoru« pridružil še gorostasni varnostnik. Vmes so pripeljali še brezdomega možaka, ki so mu stanovski kolegi skušali kar sami zašiti rano, pa se ni izšlo.
Po slikanju je slikar Bojan še četrtič skočil v vodo in se tako rešil pred besnimi čebelami. Takrat sva tudi dobila diagnozo, zlom palca. Nerodno je bilo, da je bilo treba palec še naravnati, zato sva se premaknila pred Malo operacijsko, kjer pa je delo steklo ekspresno. Sine se je dobro držal ob anesteziji in ravnanju. Tudi mavec na roki sva hitro dobila. Potem pa se je spet ustavilo. Občudovala sva potrpežljivost mamic in očkov malih otrok, ki so si vedno znova izmišljali nove motivacijske igrice. Tudi Krtek je že petič pomagal napojiti »žejne« rože.
Lep sobotni dan se je prevesil v lepo noč in ko sva dobila odpustnico, je bila ura zelo blizu deveti (21.).
Za naju se je takrat večer začel, za mnoge je čas v čakalnici, še kar stal… Vsaka izkušnja nekaj stane, mi je zagotovil sin »in ta je bila kar draga!« Mislil je na preživeti čas v čakalnici in zamujene trenutke v prihodnjih štirinajstih dnevih. Jaz pa sem si misli, da je bilo glede pridobljenih izkušenj, kljub vsemu, kar ugodno…

... tudi počitnic. Spočili smo duha, telo malo manj. Doživeli pa nekaj pravljičnih trenutkov.

Letos sem ugotovil, da so zimske šolske počitnice dramatične. V času, ko otroci uživajo zimske radosti in se odrasli pomenkujemo zgolj o vremenu, dežurstvih in zdravju (malce smo na slabem glasu), se je zgodilo presenetljivo veliko stvari. Odstopil je papež Benedikt, zadnje njegove avdience se je udeležilo ogromno ljudi, poleg tega je padla Janševa vlada in dobili smo prvo mandatarko odkar imamo svojo državo. Pa še športniki nas bolj ali manj razveseljujejo.

Vse to so dogodki, ki bodo pustili globoke sledi. Odstop papeža Benedikta je prvi po 600 letih. Nekateri že razmišljajo o tem, da je dal s tem dejanjem močno spodbudo tudi vnaprej. Morda, a nova metla pač prinese nov pogled na čistočo. Spomnim se, kako so pred desetimi leti vsi večinsko podprli Janeza Pavla II., ki kljub bolezni ni hotel odstopiti, podobno so zdaj vsi večinsko podprli Benedikta, da je storil prav, ko je odstopil… Oče ima pač vedno prav! Zdaj bo le še »samotni romar«, na zadnjem delu življenjske poti.

Prav tako bo globoko sled (sicer kratkoročno) pustil tudi padec vlade Janeza Janše. Alenka Bratušek je uspela združiti koalicijo proti Janši, ne vemo še, kako ji bo uspelo sestaviti vladno posadko. Tuji mediji se večinoma strinjajo, da gre za uspeh Zorana Jankovića (domači si tega ne upajo zapisati). Že ob začetku krize Janševe vlade, sem iz zanesljivih virov slišal, da predčasnih volitev ne bo, »ker si jih poslanci ne želijo«. Vendarle so bili izvoljeni šele pred dobrim letom in služba je le služba, še sploh, če je vezana na štiriletni mandat… Tako je bila menjava sicer pričakovana, predčasne volitve pač ne. Koliko časa pa bo mandatarki uspelo zdržati na čelu tako raznorodne koalicije, pa je seveda drugo vprašanje.

In še vprašanje za levičarske profete, ki jih je v zadnjem času polno v časopisih in nam prodajajo slamo »ljudskih vstaj«, »novih paradigem« in »spontanega ljudskega nezadovoljstva z vsemi vrstami elit«, ali se bodo vstaje z nezmanjšano silo nadaljevale tudi naprej? Bodo zdaj nastopile proti novi vladi, ali bodo bolj konstruktivne? Bosta Branimir Štrukelj in »večni« Dušan Semolič zdaj ugotovila, da bo treba skleniti nove koncesije, saj so vendar zdaj na oblasti »tapravi«?

Živi bili, pa videli… kmalu.

V dnevu, ko je vlada Janeza Janše tik pred konstruktivno nezaupnico, ko se je Gregor Virant zaradi oblasti odrekel enemu svojih najboljših mož, nekdanjemu ministru Šušteršiču, v dnevu, ko sta odstopila dva Desusova ministra in je Lukšič Bratuškovi končno dahnil da, (tudi za ceno predsedovanja Janka Vebra Državnemu zboru) se je razpletla svetniška zgodba Franca Kanglerja. Razpletla se je tako, kot sem že davno napovedal, tako kot je bilo edino mogoče… Kangler je državni svetnik in tisti, ki mu niso hoteli potrditi mandata, so kršili zakonodajo.

Ustavno sodišče je soglasno ugotovilo, da svetniki pač ne morejo storiti drugega, kot potrditi mandate, ki so bili izvoljeni na volitah. Če na volitvah ni bilo nepravilnosti, se lahko zgolj seznanijo z rezultati in jih potrdijo, ne morejo pa nekoga, ki je bil brez volitvenih nepravilnosti izvoljen nepotrditi, ker jim njegova moralna slika ne ugaja. Predstavljajte si, da bi se po državnozborskih volitvah pozicija odločila, da bo bojkotirala potrditev mandatov opozicije. Potem bi lahko kar sama vladala, saj ji nikogar drugega ne bi bilo treba sploh spustiti v parlament… Vsi pa vemo, kam vodi taka »ljudska« volja in kje je končna postaja ladje, ki pelje na Goli otok.

Iz navedenega je zaskrbljujoče predvsem to, kako nekateri javno kršijo zakone, kako si tolmačijo demokracijo in ljudsko voljo. Karkoli si o Kanglerju že mislijo, izvoljen je bil na demokratičnih volitvah in volivci, ki so ga volili so bili na nek način izigrani, ker njihova volja ni bila upoštevana. To pa je v demokratičnih družbah nekaj nepojmljivega. Kdo je torej zdaj gotof? Kaj bodo zdaj storili mariborski vstajniki? Bodo še naprej menjali Kanglerja, ali bodo zamenjali tudi ljudstvo, ki ga je izvolilo?

Sicer pa si lahko mislimo, da se bodo vstaje počasi polegle, kajti osovraženi Janša bo vsak hip zamenjan, Janković je »bianco« odstopil. Problemov torej skoraj več ni, zavel bo nek »nov veter« in zdaj se nam bosta končno začela cediti mleko in med.