Nova slovenska vlada se je počasi (tik pred zdajci) razkrila. Pogled nanjo, glede na obljubljano, res ni spodbuden. Če je minister Židan izjavil, da bomo dobili eno najboljših vlad, potem morda ni bil obveščen o tem, kaj se bo (je) končno pokazalo. Prikazalo pa se predvsem strankarsko kupčknje…
Glede na gospodarsko situacijo in stanje javnih financ je največji fiasko mandatarke Alenke Bratušek, skorajda javno ponujanje finančnega ministrstva večim kandidatom. Mandatarka se verjetno ni pojavila samo pred Prešernovim spomenikom, ko je iskala sprejemljivega kandidata. In minister za finance, ki bi moral biti osnova in temelj nove vlade je bil izbran kot zadnji, pet pred dvanajstvo, brez bistvanih referenc, razen tiste, da prihaja iz NLB-ja, ki spet potrebuje državni kapital za dokapitalizacijo. Če bo to moto novega finančnega ministra, potem smo že na vlaku za Atene…
V ministrski ekipi sta tudi dva kadra Zorana Jankovića iz ljubljanske mestne uprave. Roman Jakič, ki se je pred leti norčeval iz osamosvojitve, bo postal obrambni minister. Ni kaj, po dvajsetih letih je (skoraj) vsak primeren kandidat. Uroš Grilc pa bo iz mestne službe za kulturo, presedlal na ministrstvo za kulturo, ki so ga ponovno ustanovili, da bi se prikupili intelektualnim in umetniškim krogom. Zelo je zanimivo, da ti večinoma pozdravljajo ustanovitev samostojnega ministrstva, vendar zavračajo Grilca.
Koliko ima Zoran Janković pri sestavi nove vlade je sicer težko reči, vendar je dejstvo, da ga mandatarka Bratuškova, nikoli ni pozvala k odstopu iz mesta župana. Poleg tega je njegovo predsedništvo zgolj »zamrznjeno« in imajo tako špekulacije v tej smeri prosto pot.
Kaj pričakujem? Vlada bo potrjena, vendar nas glede na nezanesljivost in nezaupanje v koaliciji, kmalu čaka nova vladna kriza. Za to bosta v svoji navadi poskrbela Karel Erjavec in Gregor Virant. Poleg tega se bo stanje v državi še slabšalo in skoraj prepričan sem, da nas kljub »dobri volji poslancev«, da se predčasnim volitvam čimdlje izogibajo, čaka prav to.

Papež Frančišek je že začel delati sive lase vsem tradicionalistom v Vatikanu. Kot berem je sinoči zavrnil zlat križ in bogatejše obleke, kardinale je sprejel stoje in ne na »svetem sedežu«. Kasneje se je z njimi odpeljal z avtobusom, imeli so skupno večerjo. Zjutraj je plačal za sobo in zavrnil običajni službeni avto, ter se odpeljal z navadnim. Pridiga pri zahvalni maši za konklave, je bila dolga 10 minut in do izreka ni bila znana. Še bi lahko nadaljeval. Novi papež je… nekonvencionalen, drugačen, svež, prijazen, deluje skromno in ponižno.

Če je to nov veter, ki bo zavel v Vatikanu, potem bo to odjuga. Za vatikansko kurijo, so že mali pretresi veliki in če jih bo papež Frančišek uveljavil tako, kot se kaže bo komu kmalu narobe. Mi, ostali svet, verniki pa z nestrpnostjo pričakujemo, programske zadeve. Te pridejo kmalu.

In še besede vsem tistim dušebrižnikom, ki jim je Cerkev zadnje »smetalo na retrovizorju«, da se neke stvari pač ne bodo spremenile. Kako bi lahko bil papež kaj drugega kot konservativen, če se pač zavzema za družino, za enakost med ljudmi, ne podpira istospolnih porok, kontracepcije in podobnega. Vsak tak je takoj razglašen za konservativca in  tak je tudi papež Frančišek. Drugače ne more biti, ker se pač sklicuje na Sveto pismo, na Jezusovo izročilo in za življenje. Tisti, ki so pričakovali, da bi papež lahko »požegnal« kaj od zgoraj naštetega, so zgolj pokazali svojo neizobraženost. Kot naprimer novinarji, ki so danes zapisali, da se je zahvalna maša, ki jo je daroval novi papež začela z Očenašem. Narobe! Nobena maša se ne začne z Očenašem, ker ima ta pač jasno določeno mesto. Začne se z znamenjem križa. Očenaš pa so lahko molili pred mašo, ali ob kaki drugi priliki. Toliko zgolj ad informandum tistim, ki ne ločijo pušice od purifikatorija…

Del popoldneva smo zrli v najbolj gledani dimnik na svetu, kjer je dobršen del časa kraljeval rimski galeb. Seveda smo čakali bel dim iznad Sikstinske kapele, ki naznanja izvolitev novega papeža. Nekaj po 19. uri smo tudi dočakali. Osebno sem bil sicer prepričan, da novega papeža danes še ne bo, saj je vse potekalo tako hitro, a tukaj se lepo pokaže, kako se stvari hitro obrnejo drugače od predvidevanj.

In potem je prišel na balkon argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio, ki si je nadel ime Frančišek. Presenečenje za presenečenjem. Kardinal z druge strani sveta, ki ima ime po svetem Frančišku Asiškem, zavetniku narave in ubožcev, ponižanih in potlačenih. Zanimivo, da je bil novi papež nekoč sicer jezuit in da je sploh prvi jezuit na papeškem prestolu, kajti jezuiti imajo v svojih konstitucijah zavezo, da se odpovedujejo vsem pomembnim službam znotraj Cerkve (razen, če za to obstajajo razlogi, kot v tem primeru). Poleg vsega se jezuiti in frančiškani med seboj precej razlikujejo.

Potem je papež Frančišek spregovoril. Najprej je zaželel dober večer… Preprosto in prijazno. Brez kakšne vzvišenosti in vznesenosti ob zgodovinskem trenutku. Bilo je primerno sproščeno, domače, ljudsko. Potem je sledila molitev za predhodnika in prošnja ljudem naj molijo zanj. Novi papež se zaveda, da so pred njim trenutki, ko bo še kako potreboval podporo vernikov. Nato je sledil še blagoslov. Ko smo že mislili, da se je poslovil, pa je spet našel mikrofon in se prijazno poslovil. Povedal, je da gre jutri na romanje k Mariji in naj si ljudje odpočijejo.

Vtis, ki ga je pustil je bil več kot odličen. Pravzaprav je bil precej drugačen od tistega, kar sem pričakoval. Potem o njem berem, da je odličen evangelizator, odločen zagovornik družine, da je skromen, živi v majhnem stanovanju in si je dolgo časa kuhal sam, ter najraje potuje peš ali z javnim prometom.

Ob prvem nagovoru ljudem je za novim papežem stal naš kardinal Rode. Poznata se, saj je Rode del življenja preživel v Argentini in tudi slovenske zastave smo ob tem dogodku videli na trgu sv. Petra. Srečno novemu papežu, velika odgovornost je na njem. In na nas. Izvolitev je šele začetek, ki čaka nove korake.

Kot sem zapisal že pred časom, si večina izvoljenih poslancev predčasnih volitev ne želi. Slabe tri leta v poslanskih klopeh, z (solidno) poslansko plačo, pač večino prepriča. Predčasne volitve so v tem primeru seveda malo verjetne.

Virantova lista, ki (kot kaže nekdanji minister Šušteršič) še najdlje cinca, se bo kmalu odločila. Po glasovih blizu vodstvu stranke je Šušteršič s slabim mnenjem o mandatarki in njenih izjavah, bolj osamljeni jezdec.

Bratuškova bo torej postala predsednica vlade in tudi obrisi ministrske ekipe se že kažejo. Ocene tega ker vemo, so nekje med »ena najboljših« in »slaba« vladnih ekip. Ni se treba slepiti, da bo ta vlada kaj bolj strokovna kot prejšnja, ker bo politična. In vedno so v tem primeru na vrhu strankarska razporejanja in tehtanja, izbor pa v rokah predsednikov strank, v tem primeru tudi »stricev iz ozadja«, ki si bodo leto po polomu Zorana Jankovića, ki kljub zmagi ni uspel sestaviti vlade, končno oddahnili. Zagovorniki nacionalnega interesa, nasprotniki objave imetnikov slabih kreditov nacionalnih bank, si lahko za nekaj časa oddahnejo.

Prvi koraki nove vladne sestave so tudi že jasni, dvig davkov. Zdaj bomo varčevali vsi. Dvig DDV-ja bo seveda najbolj prizadel tiste z najnižjimi dohodki. Ampak v luči post socialistične uravnilovke, je najlažje na šahovnici žrtvovati kmete. Kaj bo le, če bo javna blagajna, kljub temu čez nekaj mesecev prazna? Kje bo denar vzela »ena najboljših vlad« v nastajanju, ni jasno. Pravzaprav ne vem, koga trenutno sploh mika vstop na najvišje državne funkcije. Če se bo naš scenarij obrnil v smeri Grškega, je namreč usoda tistih, ki se trenutno prerivajo okoli vstopa v vlado, več kot negotova.

Pri nas danes ni bilo sonca, zato sem ga iskal v preteklosti. Ta slika je nastala leta 1997. Iz nje odseva postno vzdušje in vonj prihajajoče pomladi.