Tako lepa dneva sta za nami, da je kar težko opisati. Ne vem ali tako mislim zato, ker doslej pravih pomladnih dni sploh še ni bilo, ali pač zato, ker sta bila dneva res izjemna. Kakorkoli že…

Vreme in narava sta nas izvabila ven kot še mnoge. Z vsakim atomom svojega bitja sem zajemal zrak in vpijal svetlobo in toploto. In ne samo ljudje, tudi živali in rastline so se predajali sončnima dnevoma. Kot bi do zdaj le čakali, sedaj pa je treba nadoknaditi vse zamujeno.

V bajerju se je pretegoval labod, malce je dremal, malce paradiral. Nekaj metrov naprej so se stegovale proti soncu želve. Ne vem sicer od kod jih je prineslo, a so vendar osvojile otoček in tam z glavami, dvignjenimi visoko kvišku, plesale nemi ples. Tudi žabe so se prebudile. Ob robu vode se jim ni nikamor mudilo. Ena se je kar zataknila ob steblo trstike in potem tam ždela, kot da je svet njen.

Tudi v gozdu je bilo prijetno in toplo. Celo toliko, da je dodobra posušilo poti in se tako nismo pretirano ugrezali v blato. Ciklamam podobni pasji zob je zamenjal podleske in vijolično obarval sicer pusto rjavino, ki pa je bila zaradi sonca in modrega neba čisto sprejemljiva.

Pravkar sem se vrnil iz ljubljanske stolnice, kjer se ljudje poslavljajo od nekdanjega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Veliko ljudi se je zvrstilo pred njegovo krsto, večinoma so to starejši, ki nanj hranijo kakšne spomine ali družinske zgodbe. Med molitvijo in pesmijo se pomikajo do krste in jo kropijo. Maša ob 9. uri je minila brez pridige, kajti domenili so se, da bo edini nagovor med mašo ob 15.h. Ob 10.45 sva se s članom odbora za pokop pokojnega škofa Francijem Petričem, oglasila tudi oglasila v radijski program.

Pred krsto je njegova slika, na njej mitra, znamenje škofovske službe.

Danes se vsi zabavamo na račun naše premierke, ki je izpustila sijajno priložnost na TV intervjuju za CNN. Tudi Hrvati so iz tega naredili novico, čeprav pripominjajo, da je Bratuškova kljub vsemu Shakespeare v primerjavi z njihovo evropsko zastopnico vladajoče stranke SDP Ingrid Antičević Marinović, ki se je pred meseci »proslavila« s svojo angleščino.

Žal službe vlade, ki skrbijo za PR niso opravile svojega dela, možno pa je tudi, da naša premierka pač ignorira določene nasvete. Ker ona ve bolje. To je seveda znak velike samozavesti, ki je lahko pozitivna, če jo zna izkoristiti, ampak ga. Bratuškova je pač ne zna.

Zadnjič so ji zamerili neprimerne čevlje, včeraj nepripravljenost in zgolj verbalno nastopanje brez konkretnih rešitev, za hrbtom pa se ji je v parlamentu v Ljubljani »zgodil« še Janković, ki je v času, ko je ni bilo, »obiskal« poslance PS-a, da se seznani z novimi obrazi. Mnogi so pripomnili še: »In da pokaže, kdo je v resnici šef in kdo vse skupaj vodi«.

Opazil sem, da se zadnje čase v zapisih naj(pre)več posvečam politiki. Kot bi bile te teme edine prave in edine zveličavne. Pa je še toliko življenja, ki ni politika, ki ni napenjanje mišic in preigravanje različnih možnosti, kako bi jo čimbolj zagodli političnemu nasprotniku, ko pa prideš na oblast, si obsojen nadaljevanja poti tvojega predhodnika. To se zdaj dogaja Bratuškovi...

No, pa smo spet pri politiki. Ampak zdaj končujem z njo!

Kadar sem popoldne v službi imam dopoldne (navadno) prosto. Že zjutraj sem torej pograbil palice in v prelepem sončnem vremenu odšel na enourni treking v hrib za hišo. Bilo je hladno, ampak kljub temu se je zaradi sonca pomlad kazala v svoji prijazni luči. Kako jo že pogrešamo. Nič me ni motilo, da so tla ponekod razmočena, da je že kakih 300 metrov višje še sneg, da ponekod še kar smučajo... Ne, ne noge hitijo naprej, lice se nastavlja sramežljivim žarkom, pljuča zajemajo svež zrak, ptiči pojejo... Po takem blagem naporu (veliko po operaciji ne bi bilo modro), je človek kot prenovljen.

Da ne omenjam, da ljudi skoraj ni bilo. Le tu in tam kak pasjeljubec ali tekač. Bolj tako za vzorec ali seme. Narava kliče in nas vabi iz zaprtih prostorov. Tudi vrtički, zelenice, poti in potke kličejo, da jim posvetimo svojo pozornost. Da jih očistimo in pripravimo, da pograbimo in pospravimo smeti, ki so se pojavile po dolgi zimi.

Zanimivo, da je novo leto sredi zime. Jaz mislim, da bi moralo biti novo leto po tem, ko skopni sneg in se naredijo lepi dnevi, ko v zemljo sadimo rastline, takrat ko še ni vse zeleno. Takrat se v resnici začenja nekaj novega, nekaj svežega.

Natanko pred 23. leti je bila Cvetna nedelja in bile so bile prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni. 8. aprila 1990 se je nekdanja partija poslovila od oblasti. Zmagala je koalicija Demos, kjer so največ glasov dobili Krščanski demokrati Lojzeta Peterleta. Ta je zato postal tudi prvi mandatar demokratično izvoljene slovenske vlade.

To je bilo dobrega pol leta po tem ko sem se vrnil iz vojske in začel s študijem na fakulteti. Ljubljana je utripala v duhu slovenske pomladi. Pol leta pred volitvami so pogojno spustili na prostost obsojene na procesu JBTZ. Volitve so potekale še pod starimi simboli petokrakih zvezd v zakajenih prostorih nekdanjih samoupravnih skupnosti.

Nekdanja partija se je z oblasti umaknila s sklonjeno glavo, vendar pa je večina profesionalnega kadra na občinah, različnih državnih organih in ministrstvih ostala enaka. Spremembe so se začele počasi in marsikje niso bile dobrodošle. Spominjam se, kako je Lojze Peterle takrat lastnoročno iz skupščine odnesel sliko Josipa Broz Tita… Ker je nihče drug ni hotel… Ker niso mogli najti tistega, ki jo je prinesel.

Kljub temu je bil trenutek ugoden in zmagovalce volitev je najbolj povezovala ideja osamosvojitve. Že decembra istega leta je bil plebiscit, ki je v velikansko večino začrtal smer osamosvojitve. Ta se je dejansko zgodila čez pol leta in takoj naslednji dan nadaljevala z desetdnevno vojno za obrambo tega doseženega rezultata.

Leta tečejo in družbena klima ni več tako ugodna. Verjetno ga ni pri nas, ki bi bil zadovoljen s tem, kar se je v teh časih zgodilo. Zmanjkal nam je Mojzes, ki bi nas popeljal iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo. Zmanjkal nam je tisti, ki bi se na gori Sinaj pogovoril z vodjo potovanja in od njega sprejel table zaveze. Ostalo je le ljudstvo, ki negoduje, se pritožuje nad uborno hrano, potjo in pomanjkanjem komforta. Med ljudstvom pa so se razrasli tajkuni, ki so izkoristili trenutek za osebno okoriščanje, krajo skupnega bogastva in grozijo, da nas vse skupaj obrnejo na pot proti Egiptu. Tam faraon pravzaprav nikoli ni docela prebolel, da mu je od nekdaj velike države ostala le domača delovna sila.

Očitno bo tudi naša pot čez puščavo trajala 40 let, to je celo generacijo. Žal mi je le, da je to moja generacija.