Opazil sem, da se zadnje čase v zapisih naj(pre)več posvečam politiki. Kot bi bile te teme edine prave in edine zveličavne. Pa je še toliko življenja, ki ni politika, ki ni napenjanje mišic in preigravanje različnih možnosti, kako bi jo čimbolj zagodli političnemu nasprotniku, ko pa prideš na oblast, si obsojen nadaljevanja poti tvojega predhodnika. To se zdaj dogaja Bratuškovi...

No, pa smo spet pri politiki. Ampak zdaj končujem z njo!

Kadar sem popoldne v službi imam dopoldne (navadno) prosto. Že zjutraj sem torej pograbil palice in v prelepem sončnem vremenu odšel na enourni treking v hrib za hišo. Bilo je hladno, ampak kljub temu se je zaradi sonca pomlad kazala v svoji prijazni luči. Kako jo že pogrešamo. Nič me ni motilo, da so tla ponekod razmočena, da je že kakih 300 metrov višje še sneg, da ponekod še kar smučajo... Ne, ne noge hitijo naprej, lice se nastavlja sramežljivim žarkom, pljuča zajemajo svež zrak, ptiči pojejo... Po takem blagem naporu (veliko po operaciji ne bi bilo modro), je človek kot prenovljen.

Da ne omenjam, da ljudi skoraj ni bilo. Le tu in tam kak pasjeljubec ali tekač. Bolj tako za vzorec ali seme. Narava kliče in nas vabi iz zaprtih prostorov. Tudi vrtički, zelenice, poti in potke kličejo, da jim posvetimo svojo pozornost. Da jih očistimo in pripravimo, da pograbimo in pospravimo smeti, ki so se pojavile po dolgi zimi.

Zanimivo, da je novo leto sredi zime. Jaz mislim, da bi moralo biti novo leto po tem, ko skopni sneg in se naredijo lepi dnevi, ko v zemljo sadimo rastline, takrat ko še ni vse zeleno. Takrat se v resnici začenja nekaj novega, nekaj svežega.