Kako že gre tista partizanska, ki je našim vrlim stožicelevičarjem tako blizu…: »…udari, navali, usekaj, izpali…«? Udari z dvigoma DDV-ja, navali s kriznim davkom, usekaj s progresivno obdavčitvijo plač in izpali davek na nepremičnine.

Komentarji na spletnih forumih so se popolnoma obrnili, celo ideološki volivci so zajeli sapo. Bratuškova si je s svojo levo koalicijo privezala mlinski kamen za vrat. Ta vlada bo najbolj osovražena slovenska vlada. Pravzaprav je banalno, da jih bodo odnesli lastni podporniki. Tisti, ki so jih z »ljudskimi vstajami« naplavili. Bližamo se torej koncu tranzicije, ko ne bo več ničesar, kar bi se dalo legalno olastniniti. Tisti član koalicije, ki ne bo sam odstopil, ima očitno, kljub vsemu, dovolj upanja, da bo iz te države še kaj potegnil.

Predvidevamo lahko, da bodo sledila zaposlovanja na novi, finančni policiji. Ta edina ima daljnoročno perspektivo. Berači, bežite z ulic…

In zakaj šok terapija? Ker so toliko govorili o zagonu gospodarstva in novi socialni politiki, vse kar pa nam sledi zdaj, je navaden rop državljanov. Mi ne rabimo Grškega ali Ciprskega scenarija, imamo svojega. Dovolj bednega.

In se niso dogovorili. Naši politiki. Spet. Jasno. Gre za domačijsko navado iz teh krajev…

Zanimivo je, da tokrat vlado branijo sindikati. Grda, grda opozicija, ki zahteva, naj se porabi samo toliko kot je na voljo. In grda mlahava in cincava vlada, ki ne pove odločno, da fiskalnega pravila ni treba zapisati v ustavo. Tako sindikati z večnim tovarišem Semoličem na čelu. S tem na nek način že kupujejo avionsko karto za prihod Bruseljske trojke. Ampak jasno, v tej igri sindikati nimajo dovolj teže, da bi lahko kaj spremenili, ali na koga vplivali.

Tisti, ki se niso uspeli ničesar dogovoriti, so sedeli pri premierki. Lahko si predstavljamo, kako je vse skupaj izgledalo. Erjavec in Virant sta bila razočarana, ker Janša ni prišel gledat njunih, v soju fotoflešov ožarjenih obrazov. Gospa Bratuškova tokrat ni bila na modni reviji, prav tako ji ni bilo treba govoriti v angleščini, le velikega šefa ni bilo poleg. Predpostavimo, da je to dajalo njenim besedam nekoliko trši ton.

Ker se vsi že nekaj mesecev sprašujemo, kakšen program sanacije državnih financ bo ponudila obstoječa vlada, se je kakšno podobno vprašanje verjetno zastavilo tudi na omenjenem mitingu. Ker to ni bila tema srečanja, je premierka za opozicijo neprimerno odreagirala in zgodilo se je, kar se je imelo zgoditi.

Namesto iskanja konsenza, so prešli na iskanje napak drug drugega. Namesto, da bi vsi skupaj storili nekaj za to državo in njene državljane, so spet potonili v močvirje praznih besed. Ko je postalo jasno, da danes sporazuma ne bo, je nekdo vstal, ostali pa so zapeli znano otroško pesem z nekoliko modificiranim vstavkom.

Počasi prihajam v običajno družbeno delovno stanje doma. Teden dni smo bili brez radia in spleta, rešeni velikih in malih pritlehnosti, ki se nam dogajajo. Zdaj pa sem že dodobra pregledal zamujeno. Ni me presenetilo rajanje ob najbolj zlaganem državnem prazniku, ne zaklinjanje najbogatejših in najvplivnejših mogočnikov, da so še vedno za socializem in delavske pravice, za delovna mesta in socialno enakost… Kako bi me lahko presenetilo mahanje z rdečimi zastavami kominterne ali paradiranje ostarelih praporščakov z zvezdami ali pa koračniško recitiranje »Na juriš«? Ne, ne! Presenetilo bi me lahko samo, če tega ne  bi bilo. Kajti…

Ljudje smo se odvadili razmišljati z lastno glavo. Če vse knjige in enciklopedije govorijo o 26. aprilu kot dnevu ustanovitve Protiimperialistične fronte, kako da se še vedno gremo Dan upora 27.? To kaže na notorično pomanjkanje resnicoljubnosti. To kaže, da hočemo za vsako ceno, še po toliko letih, poveljaviti gnile politične kompromise, ki so pripeljali do uveljavitve nečesa, kar se sploh ni zgodilo.

In kdaj se bomo že naveličali, da nam bodo o enakosti pridigali tisti, z računi v davčnih oazah tujine? Tisti, ki so »enaki enakim« zgolj po lastnem besednjaku, v katerega še petletniki več ne verjamejo?

To je naš svet. To so naši politiki. Zato gre naša država tja, kjer so muhe redke.

Ves teden smo si vzeli. Kot bi ta čas izmaknili. Namenili smo ga utrjevanju družinskih vezi, dolgim sprehodom, namakanju v kristalni vodi, ki že daje slutiti poletje, stikanju za šparglji, ribami in hobotnicami, skratka prostemu času. Občutil sem nepopisen mir, daleč od »ponorelega sveta«.

Vsega lepega pa je enkrat konec. Ostali bodo spomini in hrepenenje, da se tja spet kmalu vrnemo.

Na Dunaju smo v galeriji Slovenskega kulturnega doma Korotan odpirali razstavo likovnih del Umetniki za Karitas. Prijazno so nas sprejeli Slovenci pod vodstvom mag. Antona Levsteka, ki Kulturni center vodi. Po 18 letih se je kolonija prvič ustavila na Dunaju, ki je bila nekoč prestolnica skupne monarhije. Simboličen je tudi podatek, da je tokrat razstava prišla na Dunaj iz Trsta, kakor je nekoč železnica infrastrukturno povezala naše kraje prav med omenjenima mestoma.

Bilo je lepo, sodelovali so mladi igralci z mentoricama iz Otlice, sopranistka Pia Brodnik, baritonist Marko Kobal in citrar Tomaž Plahutnik. Za dobrote pa je poskrbela družina Vidmar iz Sinjega Vrha nad Ajdovščino, ki umetnike tudi sicer rada gosti na svoji kmetiji odprtih vrat.