Počasi prihajam v običajno družbeno delovno stanje doma. Teden dni smo bili brez radia in spleta, rešeni velikih in malih pritlehnosti, ki se nam dogajajo. Zdaj pa sem že dodobra pregledal zamujeno. Ni me presenetilo rajanje ob najbolj zlaganem državnem prazniku, ne zaklinjanje najbogatejših in najvplivnejših mogočnikov, da so še vedno za socializem in delavske pravice, za delovna mesta in socialno enakost… Kako bi me lahko presenetilo mahanje z rdečimi zastavami kominterne ali paradiranje ostarelih praporščakov z zvezdami ali pa koračniško recitiranje »Na juriš«? Ne, ne! Presenetilo bi me lahko samo, če tega ne  bi bilo. Kajti…

Ljudje smo se odvadili razmišljati z lastno glavo. Če vse knjige in enciklopedije govorijo o 26. aprilu kot dnevu ustanovitve Protiimperialistične fronte, kako da se še vedno gremo Dan upora 27.? To kaže na notorično pomanjkanje resnicoljubnosti. To kaže, da hočemo za vsako ceno, še po toliko letih, poveljaviti gnile politične kompromise, ki so pripeljali do uveljavitve nečesa, kar se sploh ni zgodilo.

In kdaj se bomo že naveličali, da nam bodo o enakosti pridigali tisti, z računi v davčnih oazah tujine? Tisti, ki so »enaki enakim« zgolj po lastnem besednjaku, v katerega še petletniki več ne verjamejo?

To je naš svet. To so naši politiki. Zato gre naša država tja, kjer so muhe redke.