Veliko negotovosti je med nami.
Ljudje kljub številnim znakom ob poti, še vedno ne vedo za pot.
Še vedno se izgubljajo, tavajo v iskanju duhovne potešitve.
Iščejo učitelje, guruje, berejo različno literaturo, se udeležujejo takih in drugačnih srečanj …
Pa so vseeno velikokrat razočarani in nepotešeni.

Zato je velik blagoslov, v svoji bližini najti nekoga na katerega se lahko zanesemo.
Najti nekoga, ki se je iz življenja nekaj naučil in ki svojo modrost deli z drugimi.
Navadno so to starejši, katerih življenjsko modrost izdaja srebrna barva las in globoke gube na obrazu.

Žal jih je naša hitro premikajoča se družba izločila na rob. Ne hodijo več v službo, telesno ne zmorejo več tekmovati z mlajšimi. Ne spoznajo se na najnovejše tehnične izume.
Zato pa so polni življenjske modrosti. O njihovih izkušnjah pričajo otrdele roke.
Ko bi take ljudi znali poiskati, jih videti med nami, jim priznati njihovo pravo veljavo, bi dobili odgovor na marsikatero vprašanje.