Z jesenskim dežjem in uvelim listjem prihaja dan, ko se spominjamo tistih, ki smo jih imeli radi, a jih ni več med nami. Spominjamo se naših staršev in otrok, bratov in sester, naših prednikov s katerimi smo bili povezani.
Žalost ob izgubi je naravna, je človeška, vendar se žalosti ne smemo predajati.
Tolaži naj nas misel, da so umrli odšli na boljše. Da so odšli tja, kjer bolečina ne boli, kjer ni trpljenja, tja, kjer se bomo v radosti spet srečali in bili z množico pravičnih, svetih ...
Sveti Pavel pravi, da naj se ne žalostimo kakor drugi, ki nimajo upanja v vstajenje.