Prišel je maj, je šmarnica vzcvetela,
v samoto hoste se boječe skrila,
ne bo je drzna roka oskrunila,
ostala bo, kot je, snežinka bela.

Iz tihega je gozda zadehtela,
s sladkostjo svojo me je omamila,
da duša moja jo je vso vzljubila
in iz daljave k njej zahrepenela.

a ne bo utrgal je poet,
razumem je, naj drugemu cveti,
ker sem moral proč, oditi v svet.

Morda srce najde tam, kar si želi,
morda zanj cvetlica zadehti,
a šmarnica je moj najljubši cvet.

Lojze Grozde (1923 – 1943)