V pesniški zbirki za otroke »Ciciban« iz leta 1915, našteva pesnik Oton Župančič (1878 -1949) ,pet luči.
Prve tri (sonce, mesec in ogenj) so prave, brez katerih si življenja ne moremo predstavljati. Pesnik lepo ugotavlja, da nas sonce s svojo svetlobo spominja zlatih ciljev, to je prizadevanja po vzvišenih, lepih in dobrih dejanjih.
Beseda in duh pa sta luči le v prenesenem pomenu, vendar tudi brez njiju, ne bi bilo pravega življenja.
Beseda sveti od človeka do človeka, od naroda do naroda, z besedo se sporazumevamo, drug drugega učimo, se med seboj zbližujemo …
Duh pa je zadnja, največja luč zato, ker smo po duhu podobni Bogu. Duh nam sveti po poti življenja od uspehov na vseh področjih našega znanja in zavedanja, do zadnjega cilja, do Boga.

Naše luči
Odgovori, Ciciban:
kaj je naša prva luč?

Naša prva luč je sonce:
z zlato roko svet odgrinja,
zlatih ciljev nas spominja.

Sonce je zašlo za goro.
Odgovori, Ciciban:
kaj je naša druga luč?

Naša druga luč je mesec:
daleč smo se zanočili,
v mesečini prav hodili.

Sonce je zašlo za goro,
mesec je odšel za soncem.
Odgovori, Ciciban:
kaj je naša tretja luč?

Naša tretja luč je ogenj:
gospodarja, vso družino
zvabil v svojo je svetlino.

Sonce je zašlo za goro,
mesec je odšel za soncem,
ogenj v hiši je ugasnil.
Odgovori, Ciciban:
kaj nam je četrta luč?

Luč četrta je beseda:
jasna hodi med narodi,
dušo k duši tajno vodi.

Sonce je zašlo za goro,
mesec je odšel za soncem,
ogenj v hiši je ugasnil,
sam ostal si brez besede.
Odgovori, Ciciban:
kaj je naša zadnja luč?

Naša zadnja luč je duh:
vse je mračno, duh nam seva,
k Bogu pota razodeva.

Oton Župančič