Simon Gregorčič je v pesmi z naslovom „V pepelnični noči“ ubesedil človeško minljivost.
Pripoveduje, kako se v noči po pustnem torku, veseljačenje zaključi, kako se zapirajo zabavišča, odpirajo pa se svetišča, saj se začenja čas pokore in posta.
Gregorčič najprej sam sebe posuje s pepelom in nato še vse vernike po vrsti,
kot na znani Hrastoveljski freski, zbrane mogočnike, voditelje narodov, bogatine, krivičnike, modrijane, lepotce, mladino in celo otročiče.
Pred Bogom velja za vse isto. Prah si in v prah se povrneš.