Sprehod v zimskem gozdu je lahko posebno doživetje, še posebej, če hodimo med visokimi iglavci, ki so tudi pozimi nekako vzvišeni. Naša duša, ki jo življenje kakor čolnič premetava sem in tja, lahko v taki zimski pravljici odkrije kar nekaj pomembnih resnic.
Tam najde blagodejen mir,
moč, ki kljubuje usodi,
težnjo po višini in z njo neupogljivo pokončnost,
končno tudi brezčasno porajanje ter čut za skupnost, v kateri se posameznik potrjuje v medsebojni pripadnosti.