Rimski filozof Seneka (3 pr. K. - 65 po K.) pripoveduje zgodbo svoji o ženi, ki se je zjutraj prebudila slepa. Dala je odpreti okna, a zaman. Zanjo je bila še vedno noč, temna in globoka. Nato je legla nazaj in tudi služinčadi je ukazala naj ležejo in spijo, kajti noč še ni minila.
Čudno a resnično, nadaljuje Seneka, moja žena je oslepela, a si tega ni hotela priznati. Ljubša ji je bila misel, da je svetloba izginila s sveta in da vse pokriva noč.
Kolikokrat se nam zgodi, da nekaj vidimo, pa temu nočemo verjeti in kako lepo bi bilo, če bi ne gledali samo s telesnimi očmi, ampak tudi s srcem.