Ko smo v začetku leta 2014 začeli pripravljati razstavo likovnih del, ki naj zaznamuje konec druge svetovne vojne, smo ji dali delovni naslov „Varuhi spomina“. Spomin je bil tisti, ki nas je opominjal, da je 70 letnico konca druge svetovne vojne treba obeležiti na pieteten način, brez odvečnih vznesenih besed. Konec vonje pa še zdaleč ni bil konec morije. Ta se je takrat pravzaprav šele dobro začenjala. In tisti, ki hoče zaznamovati 70 letnico teh dogodkov, ne more in ne sme pozabiti, da konec vojne ni prinesel dolgo pričakovane „osvoboditve“ za vse.

Slikarji, ki so se projektu pridružili kot varuhi spomina, naj bi se vseh žrtev spominjali z enako tenkočutnostjo, z mislijo, da je za vsakim človeškim življenjem ostala vrzel, žalost svojcev in travma, ki se prenaša na potomce. Ob izboru umetnikov, ki naj na taki razstavi sodelujejo, se je najprej izpostavilo vprašanje, ali smo se o teh vprašanjih v svojih delih že spraševali? Odgovor, ki je morda koga presenetil, je bil pritrdilen! Večina avtorjev je prepoznala, pa čeprav se ob nastanku slik in kipov tega morda niso zavedali, da so jih nagovarjale tudi teme, ki so izhajale iz naše travmatične zgodovine.

Snovalci smo takrat nehote dobili nov uvid v povojno slovensko slikarstvo, ki se je po razkolu s socrealizmom zavilo v temne barve modernizma, abstrakcijo in različne smeri ekspresionizma. Nekaterih likovnih zgodb se ni dalo povedati drugače kot z odsotnostjo svetlobe, s temnimi zamolklimi toni. Tudi začetki abstraktne umetnosti pri nas, z akademskim slikarjem in duhovnikom Stanetom Kregarjem, so kar kričali o tem, da je moral nekatere zgodbe povedati naskrivaj. Tako smo prišli tudi do njegove slike „O čem razmišljaš Antigona?“ iz leta 1971. Kregar je leta 1945 izgubil dva brata, Rafka in Franceta. Datum njune smrti ni zapisan na nagrobniku na Šentviškem pokopališču, kar pomeni, da sta bila žrtvi povojnih pobojev. To je bila zgodba, ki je Kregarjevo družino nedvomno zaznamovala. Če se sprehodimo med njegovimi slikami, najdemo vsaj nekaj takih, ki nakazujejo, da ga je slovenska zgodovina zanimala, še več, da je o njej hotel tudi nekaj sporočiti. Slike, kot so: »Zakaj je žalostna ta dežela?« iz leta 1962, »Po zločinu« iz leta 1964, »Žalostna zemlja«, iz leta 1960, ali denimo prej omenjena »O čem razmišljaš Antigona?«, nas v to prepričujejo. Ne pozabimo pa, da je znameniti intervju Borisa Pahorja in Alojza Rebule z Edvardom Kocbekom, ki je v pogovoru razkril slovenski holokavst, poboj domobrancev po koncu druge svetovne vojne, v zamejski reviji Zaliv izšel šele leta 1975.

Antigona ima dva brata. Enega na eni in drugega na drugi strani. Kralj Kreon „izdajalskega“ brata ne dovoli pokopati in Antigona v sočutju in naravnem pravu, da ima vsakdo pravico do groba, prekrši kraljev ukaz in pokoplje brata Polinejka. Zato jo doleti kazen, živo jo zazidajo.

Ko smo umetniki izvedeli, da se nam ponuja možnost, da del razstave postavimo v nekdanjih jetniških celicah UDBE na Beethovnovi 3, v Ljubljani, si nismo mogli predstavljati, kako podoben je kontekst naše družbene situacije. 70 let po koncu druge svetovne vojne, se namreč še vedno srečujemo z nepokopanimi trupli bratomorne vojne, ki so razsejana v več kot 600 množičnih grobiščih po vsej Sloveniji. Razstava, ki smo jo soustvarili, je nemi krik, da je napočil čas, ko naj odkopljemo zazidano Antigono in opravimo njeno delo.

Ko sem razmišljal, kaj naj razstavim v eni od UDBovskih celic, se mi je v mislih pojavilo vprašanje odsotnosti. Namreč odsotnosti ljudi, ki so v cvetu svoje mladosti in neizsanjanih sanj za seboj pustili globoko bolečino. Za njimi so jokale žene in matere, otroci, bratje in sestre, znanci in sosedje. A jokati večinoma niso smeli na glas, tudi sveč na grobovih niso smeli prižigati. Bolečino so nosili v sebi in jo prenašali na svoje potomce. Nezavedno, v tišini in zatrtem joku.

Svoje delo sem poimenoval „Žalostinka za nenaslikanimi slikami“. V sredini jetniške celice sem postavil na polovici razklan ploh, velik približno meter, ki je lahko tudi grobni spomenik. Okoli ga obdajajo suhi drevesni listi, ki lahko tvorijo navidezno gomilo. Nekateri, sicer redki listi, so pobarvani z živimi barvami. Nekje gleda iz listja star čevelj. Kaže, kako so ljudje nekoč izginjali ...

Slovenci smo, kot pravimo, narod umetnikov, ki ima v središču svojega glavnega mesta kip pesnika in ne kralja ali vojskovodje. S tem želimo poudariti naše zanimanje za kulturo, umetnost in duhovne vrednote. Glede na zapisano, sem se vprašal, koliko ljudi izmed 99 832 slovenskih žrtev druge svetovne vojne, padlih na različnih straneh, ki so zapisani na seznamu Inštituta za novejšo zgodovino, bi bilo pesnikov, slikarjev, glasbenikov, igralcev …? Koliko njihovih otrok, če bi se rodili, bi naš narod oplemenitilo s kulturo, znanostjo, višino duha? Ko razmišljam o tem, me vedno prevzame žalost.

Drugi del razstave »O čem razmišljaš Antigona?« je bil na ogled v Zavodu sv. Stanislava. To je kraj, ki je bil sprva namenjen vzgoji in izobraževanju. Tam je bila leta 1913 prva matura, ki je v celoti potekala v slovenskem jeziku. A zgodovina temu prostoru ni prizanašala. Že naslednje leto so Škofijsko gimnazijo in njene ostale prostore spremenili v bolnišnico, kajti začela se je prva svetovna vojna. Še slabše se jim je godilo z začetkom druge svetovne vojne. Takrat so morali na ukaz nemških okupatorjev, zavodske prostore zapustiti v dveh urah. Po vojni pa je bilo v teh prostorih največje koncentracijsko taborišče pri nas. Iz Zavoda sv. Stanislava so partizani v poletnih mesecih 1945., v smrt odpeljali okoli 33 tisoč ljudi slovenske, hrvaške, srbske in nemške narodnosti. Kraj razstave, kjer je bila do osamosvojitve vojašnica Jugoslovanske armade, torej še zdaleč ni bil izbran naključno.

Po demokratičnih spremembah so prostore Zavoda sv. Stanislava spet napolnili dijaki in učitelji. Ob 70 letnici konca druge svetovne vojne smo se tam zbrali tudi umetniki, povezani ob temeljnem humanističnem principu, da si vsaka žrtev zasluži grob in solzo, ki jo objokuje.

26 umetnikov, med njimi trije člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), šest profesorjev na likovnih akademijah ali likovnih oddelkih drugih fakultet, ter ostali bolj ali manj znani slikarji in kiparji (Emerik Bernard, Jiri Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Marjan Drev, Črtomir Frelih, Herman Gvardjančič, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Jiri Kočica, Stane Kregar, Mira Ličen Krmpotić, Matej Metlikovič, Jožef Muhovič, Žiga Okorn, Janko Orač, Tone Seifert, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko Toman, Drago Tršar, Marijan Tršar, Milena Usenik, Jana Vizjak in Jože Bartolj), smo se združili v enotni drži resnice in sočutja do vseh žrtev, ne glede na to na kateri strani so padli ali v katero vojsko so bili mobilizirani. Prepričani smo, da je zdaj napočil čas, ko lahko našo preteklost sprejmemo ne glede na vse hudo, kar se nam je zgodilo. Ko bomo to storili, ko se bomo lahko vživeli tudi v bolečino našega nekdanjega nasprotnika, bo prišlo do narodne pomiritve. In vsak korak v to smer je dragocen!