Da ne izgubim niti, te izjemno zanimive interpretacije Kregarjevega umetniškega dela, nadaljujem:

Vrnimo se k Abelu, tej tragični starozavezni figuri brata, na katerega daritev se je Bog ozrl. Na Kregarjevem vitražu najbolj bode v oči odsotnost zločinskega brata, ali vsaj namig nanj. Abel stoji za oltarjem, zato njegove noge niso vidne in zdi se, kot da plameni, ki použivajo jagnje, použivajo tudi njega. Njegov pogled, usmerjen v Kristusa, je poln zaupanja. Dvignjene roke pa nas lahko za hip zmedejo. Ni namreč nepomembno, da Abel moli z rokami dvignjenimi kvišku, kajti taka je tudi gesta premaganega, ki se predaja. Roke v zraku pomenijo, da tisti, ki se predaja nima skrivnih namenov, predvsem pa za hrbtom ne more skrivati orožja. In če je Abelova podoba na Kregarjevem vitražu res podoba brata, ki so ga s prevaro razoroženega izročili v smrt, potem nas ne sme čuditi niti Kajnova odsotnost.

Ko na tak način interpretiramo omenjeno likovno delo, lahko opazimo vrsto nedoslednosti, ki si jih je slikar privoščil, ki pa jasno kažejo, da je tudi tovrstna interpretacija mogoča. Namreč, pričakovali bi, da se bo vstali Kristus dvigal iz groba, na Kregarjevem vitražu pa se zdi, da se vanj spušča. Tudi drevo, Jesejeva korenina, je v tem primeru lahko drevo rešitve. Bi se torej Kregarjev Kristus lahko spuščal v globino ene od kočevskih jam, kjer so končali nikoli sojeni vrnjeni domobranci? Tudi Abelova figura je postavljena popolnoma skladno s pričevanji preživelih. Ti so se v jami namreč skrivali v levo in desno od mesta, kamor so padali pobiti. Ker niso bili vsi smrtno zadeti, so nekateri v predsmrtnih mukah vpili.

Naj tukaj citiram zapis Franceta Dejaka, enega od rešencev iz Kočevskega brezna:

»Odprtina jame ni bila velika; globoka je bila približno 20 metrov, z vrha navzdol pa se je močno širila. Zdolaj je bila jama trikrat, štirikrat večja kot zgoraj. In še rovi so vodili vanjo kot v kraških jamah. In tako sem padel v jamo, 20 metrov globoko. Ko bi bilo na dnu kamenje, bi se ubil že takrat, ampak jaz sem padel na same mrtve. In ko sem hodil, se je vse majalo, ker je bil notri sam, sam mrlič, nekateri pa so bili še živi, a tako streljani, da si niso mogli nič pomagati. Umaknil sem se in splezal na neko skalo, z umazano vodo od kapnika sem se namazal, da ne bi bil tako viden, kajti bal sem se, da bodo koga spustili v jamo, da bo še doli vse postrelil. In s tiste skale sem ves dan opazoval, kaj se godi. Za mano so še najmanj petsto ljudi pobili. Videl sem, da je bil skoraj vsak, ki je padel v jamo, še živ. Prav malo jih je bilo, ki so kar obležali. Nekaterim, ki so bili zadeti v prsa, je kri ob padcu špricnila tri metre daleč. Nekateri je padel, pa se pobral in gledal okrog sebe, ali pa kaj govoril, potem je pa kar skup zlezel. To je bila najbolj hitra smrt. Koliko jih je pa bilo takih, ki so bili prestreljeni samo skozi vrat ali roke ali kje drugod! Ti so samo prosili, naj jih pobijejo. Vem, da jih je bilo dosti, ki so jih še žive zasuli. Ko se je znočilo, so nehali pobijati, toda bili so še gori. Svetlikalo se je ob robu, slišati je bilo govorjenje in večkrat je prišel kdo in zadel vpiti v jamo, kajti notri je bilo jokanje in prosenje in ječanje. Ali pa je vrgel bombo ali ustrelil v globino.

Ko se je naredila noč, sem zlezel s tiste skale. Bilo nas je 11 ali 12, ki smo se lahko gibali. V jami je bilo tako mrzlo, da smo se vsi tresli. Prej smo vsi razgreti padli v jamo, saj je bil junij mesec. 20 metrov pod zemljo je pa mrzlo. Zeblo nas je prav zares. Približno do polnoči smo se odločali, kaj bomo naredili. Eden je predlagal, da bi šli po rovih, pa bi že nekje prišli ven. Nekateri so to poskusili, pa so prišli nazaj in povedali, da je nemogoče. Tudi je bila v jami taka tema, da si samo tipal lahko. Čez dan se je malo videlo, ponoči pa nič. Dotipali smo se do nekega drevesa.

Partizani so večkrat minirali rob jame okrog in okrog, da se je zemlja sesula in pokrila mrtve. Takrat je padla v jamo kakih 10 cm debela bukev z vejami navzdol in zdrsnila pet do sedem metrov pod rob. Edina možnost, ki sem jo takrat videl, je bila ta bukev in po njej sem se tudi rešil. Prvi je poskusil neki Belokranjec, pa se je vrnil in rekel, da je prišel do konca tiste bukve, že to je šlo težko, naprej pa da je čisto nemogoče. Potem sem pa jaz prosil, naj mi pomagajo in me malo potisnejo navzgor, pa so rekli, da se ne izplača, češ kaj se boš mučil. No, potem sem pa sam začel in po tisti bukvi prišel do konca drevesa, potlej sem se pa v tisto kamenje kar zapičil in – menda je bila še kakšna druga pomoč – prišel na vrh.«

Če si predstavljamo, pogled iz jame proti vrhu

V luči omenjenega zapisa je jasno, zakaj se Kristus spušča namesto dviga. Samo v Njem je bila rešitev vseh tistih tisočev nedolžnih, nikoli sojenih, večinoma mladih fantov, ki so na dnu brezna umirali z molitvijo na ustnicah. Tudi podoba angelov, ki se ob Kristusu spuščajo k umirajočim ima svojo teološko razlago. Umirajočih razumljivo ni na vitražu, ne pozabimo, da je bil ta dokončan leta 1973, kar je dve leti pred objavo znanega intervjuja z Edvardom Kocbekom, ki sta ga v zamejski reviji Zaliv opravila pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula. Tam je Kocbek odkrito spregovoril o povojnih pobojih. Intervju je dvignil veliko prahu in tudi tisti, ki prej niso vedeli za krvavo slovensko povojno zgodbo, so zdaj izvedeli tisto, kar je bilo najbolj skrito in naj bi nikoli ne bilo izgovorjeno. Nekateri pa so vedeli že prej, vendar o tem niso smeli govoriti.

Kregarjev vitraž kot metamorfoza groze

Morda je bil eden od teh tudi akademski slikar Stane Kregar, o katerem je umetnostni zgodovinar Jure Mikuž (sin nekdanjega partizanskega duhovnika Staneta Mikuža) v delu Slovensko moderno slikarstvo in zahodna umetnost (od preloma s socialističnim realizmom do konceptualizma) zapisal, da je bil Stane Kregar po vojni, skoraj edini slovenski slikar, ki se je odgovorno in resno ukvarjal s sakralno umetnostjo? Morda je tu tudi odgovor na Kregarjevo dilemo, zakaj v svojih sakralnih delih ni bil tako »revolucionaren«, kot v ostalih. Vendarle moramo vedeti, da je Stane Kregar začetnik nepredmetne, se pravi abstraktne umetnosti pri nas. Je bil to tudi zato, ker je v nekatera svoja dela vtkal vrsto skritih sporočil? »Morda mi bo kdo očital, da v sakralnih delih nisem bil tako revolucionaren kot v drugih... Slovenska sakralna umetnost je bila zelo zanemarjena in ker gre za kultne podobe, je nemogoče da ne bi bile v službi liturgije. To ni toliko raziskovalna umetnost, ampak umetnost, ki ima svoj prostor, ki je podrejena temu prostoru in opravljanju službe v tistem prostoru... Religiozno čutenje Francozov temelji na specifični logičnosti, slovensko pa bolj na čustvenosti.«

In zdaj le še zadnje vprašanje, ki se mi poraja, a odgovora nanj žal ne poznam. Vsaj dve črki sem odkril na vitražu. A in Z. Sta to inicialki tistega, ki je Kregarju zaupal zgodbo Kočevskih brezen? Je to morda spomin na nekoga, ki tam leži? Ali pa gre zgolj za naključje porojeno ob izdelavi barvnega okna? Odgovora, kot rečeno, ne poznam, bi me pa razrešitev te Kregarjeve šifre neznansko zanimala…

Detajl črki A (levo) in Z (desno)

Klub vsemu zapisanemu je to zgolj interpretacija. Ohranjeni avtorjevi zapisi o vitražu, mi niso znani, prepričan pa sem, da sami umetnini nič ne odvzamejo in nič ne dodajo. Če pa le delček navedenega drži, to Kregarjev vitraž v Kosezah dela za eno najpomembnejših slovenskih likovnih umetnin sodobnega časa. Ljudem namreč sporoča, da lahko tudi najbolj svetla zgodba nosi sporočilo tragedije. Predvsem pa nam nakazuje tisto, kar sporočajo vse roke, ki kažejo na Kristusovo podobo, namreč, da je le v Njem rešitev, ker je on Jagnje božje.