Ko teža takih in drugačnih problemov pritisne na pleča, ko vidim le slabe stvari, ko se svet zdi siv in trd, takrat se spomnim na Sinji vrh nad Ajdovščino. Sinjina neba, kjer pogled seže do morja, že sama navdihuje in dviga duha, a to je samo zunanja kulisa. Za njo se skriva bogata vsebina solidarnosti, dobrote in umetnosti povezane z likovno kolonijo Umetniki za Karitas.

Tudi letos sem imel privilegij, da sem sredo preživel pod prvim tisočakom od morja, v družbi ljudi, ki dajejo svoj čas in talent za druge. Z nekaterimi smo že stari znanci, z drugimi smo se tokrat spoznali in takoj našli stične točke, ki nas povezujejo.

V ateljejih je vse vrvelo od delovnega vzdušja. Takoj, ko sem vstopil tja me je objel makedonski slikar Dimitar Malidanov, s katerim sva bila pred leti skupaj v koloniji. Dimitar je zdaj že leto dni v pokoju, pred tem pa je bil dekan Akademije za likovno umetnost v Skopju. Že vrsto let je razpet med Ljubljano in Skopjem, čeprav zadnja leta z ženo več živita tukaj, kjer ima tudi vnučko, ki je njegova mala princesa...

Ker je v sredo nekoliko vlekla burja sva se z Lucijanom Bratušem, eminentnim primorskim likovnim ustvarjalcem, zapletla v pogovor o dolgih rokavih sredi poletja, pa tudi o veselju do ustvarjanja. Lucijan je strokovni sodelavec kolonije, ki skupaj s Tonetom Seifertom skrbi, da so razstave v galerijah, ki jih obiščejo slike narejene na Sinjem vrhu, postavljene z okusom. Seifert si je na Sinjem vrhu že skoraj pridobil domovinsko pravico. Ima svoj prostorček, lopo ob domačiji, ki jo je poimenoval Tonetov kujavnik. A v njem ni nikoli slabe volje, prej obratno.

Letos je bila najmlajša udeleženka kolonije Celjanka Ivana Andrič Todić. Vedno dobre volje in optimizma polna je bila Ana Cajnko. Irena Gajser je primerjala likovni koloniji v Krivi vrbi na Koroškem in na Sinjem vrhu, obe namreč pripravljata Karitas. Nizozemec Willem van Hest je prišel na kolonijo iz Italije, kjer je pred tem že ustvarjal na eni od kolonij. Sicer pa je stari znanec Sinjega vrha, saj je bil tokrat tukaj že petič. Ilustrator Dušan Klun je na šegav način razmišljal o nezavidljivem gospodarskem trenutku, kipar Ivan Skubin pa je vzroke našel v naši notranji izpraznjenosti. Ugotavlja namreč, da se je kriza najprej rodila v človeku, v njegovi notranjosti, potem pa se je razširila na različna področja od gospodarstva naprej. Janez Štros je z nami delil presunljivo življenjsko zgodbo, iz katere ga je rešila umetnost. Vedno umirjeni Peter Vernik iz Maribora se je tokrat posvečal slikam hortenzij in lokvanjev. Tudi Martina Žerjal je kupcem ponudila sliko cvetočega travnika in to kar dela opredelila kar kot veselo slikarstvo. Častni gost je bil letos akademik, Prešernov nagrajenec Andrej Jemec, ki je med drugim povedal, da ustvarjamo za ljudi in ne za stroje, da se mora v človeku nekaj premakniti, da postane boljši človek.

Še bi lahko pisal o tem in ne bi mi zmanjkalo besed. Kajti čaša duha, ki smo jo polnili na Sinjem vrhu je bila ves čas polna. Verjamem, da bo še naprej. Hkrati pa bo opominjala, da je svet zaradi takih dogodkov, zaradi takih ljudi, vedno nekoliko boljši. In če mi tega ne opazimo, smo si (tudi) sami krivi!