»Mi se pa ne maramo, maramo, maramo…«
In se niso dogovorili. Naši politiki. Spet. Jasno. Gre za domačijsko navado iz teh krajev…
Zanimivo je, da tokrat vlado branijo sindikati. Grda, grda opozicija, ki zahteva, naj se porabi samo toliko kot je na voljo. In grda mlahava in cincava vlada, ki ne pove odločno, da fiskalnega pravila ni treba zapisati v ustavo. Tako sindikati z večnim tovarišem Semoličem na čelu. S tem na nek način že kupujejo avionsko karto za prihod Bruseljske trojke. Ampak jasno, v tej igri sindikati nimajo dovolj teže, da bi lahko kaj spremenili, ali na koga vplivali.
Tisti, ki se niso uspeli ničesar dogovoriti, so sedeli pri premierki. Lahko si predstavljamo, kako je vse skupaj izgledalo. Erjavec in Virant sta bila razočarana, ker Janša ni prišel gledat njunih, v soju fotoflešov ožarjenih obrazov. Gospa Bratuškova tokrat ni bila na modni reviji, prav tako ji ni bilo treba govoriti v angleščini, le velikega šefa ni bilo poleg. Predpostavimo, da je to dajalo njenim besedam nekoliko trši ton.
Ker se vsi že nekaj mesecev sprašujemo, kakšen program sanacije državnih financ bo ponudila obstoječa vlada, se je kakšno podobno vprašanje verjetno zastavilo tudi na omenjenem mitingu. Ker to ni bila tema srečanja, je premierka za opozicijo neprimerno odreagirala in zgodilo se je, kar se je imelo zgoditi.
Namesto iskanja konsenza, so prešli na iskanje napak drug drugega. Namesto, da bi vsi skupaj storili nekaj za to državo in njene državljane, so spet potonili v močvirje praznih besed. Ko je postalo jasno, da danes sporazuma ne bo, je nekdo vstal, ostali pa so zapeli znano otroško pesem z nekoliko modificiranim vstavkom.
No feedback yet
Form is loading...