Ne, ne! Vihar, ki so si ga zakuhali pisatelji v Slovenskem centru Pen, ne pojenja. Pravzaprav se zaostruje. Prav res so spet spregovorili ljudje, ki so bili morda predolgo tiho. Spregovorili so na odločen in javen način, z nestrinjanjem in ko to ni pomagalo še z izstopom. Zdaj bomo končno dobili očiščeno pisateljsko društvo kakršnega se ne bi sramovali Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Mitja Ribičič.

Pobalinsko podla golazen, (kot se je v sočno nevzgojenem slogu izrazil belolasi predsednik pisateljskega društva) s svojimi simpatizerji nima v Penu kaj iskati. Za Svetlano Makarovič ni nobene škode, če izstopijo kakšni člani, ki ji gredo na živce. Prav tako za Peršaka, Koširjevo in Bučarja, ki so (kako nehigienično) vsi politiki, na področju stanovskega literarnega združenja, obsodili tistega, ki je politično njihov nasprotnik.

In potem so se zgodili Kuntner, Puharjeva, Capuder, Stres, Snoj, Pahor in Jančar (in še vrsta drugih), ki so Penovsko ladjo zazibali do te meje, da voda vdira vanjo. Lanski Prešernov nagrajenec Jože Snoj je celo zapisal, da Društvo slovenskih pisateljev in slovenski Pen v tem času nista vredna svojega namena! Težke besede za tiste, ki razumejo.

Naslednji koraki so dokaj nepredvidljivi. Vsekakor gre za jasno polarizacijo, ki je pripeljala do razkola, lahko pripelje tudi do razpada. Če bodo namreč na tej barki ostali samo »pravoverni« ali še bolje »pravobarvni« potem smo le še korak od totalitarizma. Začne se pri pisateljih, nadaljuje v uradih in šolah… Kmalu odpremo še kampe, kamor pošljemo na »delovne počitnice« tiste, ki imajo drugačno prepričanje. Pisatelji nam res dajejo dober zgled.

Morda pa se bo zgodilo nekaj drugega. Morda bodo sklicali hitri izredni kongres in zamenjali zdajšnje vodstvo in v svoj program zapisali, da si bodo prizadevali za povrnitev izgubljenega ugleda stanovskega pisateljskega društva. Ta je trenutno res na nivoju »gnusnega smrklja«.