»Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.« Lk 2, 1-7

V navedenem citatu iz Lukovega evangelija je izjemno veliko podatkov, ki dogajanje umeščajo v konkretno zgodovinsko okolje. Vemo, da je bil cesar Avgust rimski vladar med letoma 27 pred Kristusom, do 14 po Kristusu. Znano je tudi ime uspešnega cesarskega uradnika Kvirinija, ki je bil v času, ko naj bi se Jezus rodil, že na tako visokem položaju, da bi lahko izvedel popis prebivalstva. Danes vemo, da se je menih Dionizij Mali, ki je v šestem stoletju preračunal leta, do Kristusovega rojstva, od katerega štejemo leta v krščanskem svetu, zmotil za (najverjetneje) šest let. Napaka glede na takratne vire in možnosti res ni velika, vendar pa danes vemo, da je kralj Herod, ki igra v prvih dveh poglavjih Lukovega evangelija pomembno vlogo, umrl že 4 leta pred letom nič. Jezus se je moral roditi vsaj še kako leto pred njegovo smrtjo, saj je pred Herodovo jezo, Jožef z Marijo in detetom bežal v Egipt.
Zdaj se spet lahko vrnemo k popisu prebivalstva, ki so ga izvedli vedno ob času, ko se je v neki deželi menjala oblast. Omenili smo kralja Heroda, (vladal je med letoma 37 do 4 pred Kristusom) ki je bil znan kot krut vladar. Znano je, da se je bal za svoj prestol in je dal zato med drugimi pobiti celo nekaj svojih otrok in sorodnikov, da bi ga ne spodrinili pri vladanju. Zgodovinar Jožef Flavij poroča, da je bil zadnja leta svojega življenja zelo bolan. Rimljani so bržčas ob tem dejstvu okoli leta 6 pred Kristusom pripravili popis, da bi vedeli na koliko davka in moških za vojsko lahko računajo.

25. december je čas zimskega solsticija, čas ko so Rimljani praznovali praznik Nepremagljivega sonca. To prav v tem času spet začenja pridobivati moč, dnevi se začno daljšati. Tudi azijska plemena, v rodovitnem polmesecu med Egiptom in Perzijo so prav na ta dan praznovala rojstvo boginje Mitre, ki se rodi iz sonca. Ali torej drži, da smo kristjani samo prevzeli nekatere poganske praznike in jim dali krščansko podobo? Morda. Vendar pa naj povem, da je predvsem v Vzhodnih Cerkvah praznik Jezusovega rojstva konec meseca decembra izpričan zelo zgodaj in da takratnim Cerkvenim očetom ne smemo pripisovati naivnosti. Pri postavitvi datuma, so si pomagali tudi s Cerkvenim izročilom in teološkim razmislekom.
Da se je Jezus rodil v zimskem času, med drugim govori tudi čas popisa prebivalstva o katerem beremo v Lukovem evangeliju. Vsi vemo, da je bilo prebivalstvo teh krajev večinoma poljedeljsko in živinorejsko. Popis prebivalstva se zato gotovo ni izvršil v času največje vročine in tudi ne takrat, ko je na poljih največ dela. Upravičeno lahko sklepamo, da so se popisi izvajali pozimi, posebej zato, ker so v teh krajih zime sorazmerno mile.
Poleg tega so pred nekaj leti odkrili tudi precej natančen popis Velikih duhovnikov, ki so opravljali tempeljsko službo v Jeruzalemu tja do prvega judovskega upora. Med imeni najdemo tudi Zaharijo, Jezusovega strica, očeta Janeza Krstnika. Ko so preračunavali, kdaj naj bi »Zaharija po običaju zadel žreb« so ugotovili, da je zažigal kadilo najverjetneje v mesecu septembru leta 7 pred Kristusom, kar se presenetljivo ujema z zimskim časom Jezusovega rojstva.

Spomnimo pa se lahko še na pojav zvezde, ki je Modre pripeljala do kraja, kjer je bil Jezus rojen. Že astronom Kepler je izračunal, da se je prav v teh časih zgodilo srečanje dveh planetov, Jupitra in Saturna v znamenju ribe. V tistem letu je bilo na nebu več neobičajnih nebesnih pojavov.
Hkrati vsi našteti dogodki lepo izpolnjujejo tudi starozavezne prerokbe. Prerok Bileam pravi, da bo iz Jakoba izšla zvezda, prerok Ozej pravi, da bo Jahve svojega sina poklical iz Egipta, prerok Mihej oznanja, da bo Mesija rojen v Betlehemu in Izaija omenja Jesejevo korenino, mlad poganjek (néser), ki ga lahko povežemo z besedo nazarečan. Ta beseda ima več pomenov. Lahko enostavno pomeni, da je bil doma v Nazaretu, po drugi strani pa nacír pomeni božji posvečenec.
Velikokrat si zastavljamo vprašanje kako naj beremo sveto pismo? Najprej moramo razčistiti z vprašanjem: »Kakšen je moj odnos do razodetja Jezusa Kristusa, ki ga najdemo na straneh Nove zaveze? Ga sprejemam, mu zaupam, ga poslušam in dopustim, da me oblikuje po svoje?« V skladu z odločitvijo glede tega zelo tehtnega vprašanja, obstajata tudi med krščanskimi razlagalci dve diametralno nasprotni vrsti odgovorov.
Prvo bi lahko poimenovali »neodvisno-razsvetljensko-skeptična« vrsta odgovorov, ki se dejansko postavlja nad Besedo. Ta pravi nekako takole: seveda je tolmačenje svetopisemskega dogajanja le literarni prijem, ki nima neke posebne zgodovinske vrednosti, ampak ga moramo razumeti v simboličnem oziroma moralno-poučnem smislu. Druga pa je »odvisno-poslušalska« vrsta odgovorov, ki se izrecno postavlja pod Besedo. Njen odgovor je: ni nobenega dejanskega argumenta, da se te stvari niso v resnici zgodile, tako kot so zapisane. Na mestih, ki jih težko uskladimo z našim zgodovinskim vedenjem, pa moramo pač priznati svojo nevednost.