Danes godujem!

Ime Jožef je hebrejskega izvora in pomeni Bog naj doda potomstvo. Sveti Jožef je tudi posebni priprošnjik za zadnjo uro, ker je bil deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija (evangeliji tega sicer ne poročajo, lahko pa upravičeno sklepamo).Ker je bil varuh svete nazareške družine, ki je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve, Kristusa kot prvorojenca božjih otrok in Marijo, njegovo presveto mater, najdemo med 25 vzkliki v litanijah svetega Jožefa tudi vzklik „Zaščitnik svete Cerkve“. Tej vzvišeni nalogi Marijinega moža in Jezusovega rednika ali krušnega očeta, ustreza tudi Jožefova edinstvena svetost.
Sledovi njegovega češčenja so vidni že v 5. stoletju, njegov praznik v cerkvenem bogoslužju pa obstaja od 14. stoletja. Papež Gregor XI. je leta 1621 ukazal, naj se njegov god obhaja kot zapovedan praznik, papež Janez XXIII. pa je njegovo ime postavil v prvo evharistično molitev, takoj za Marijo. O veliki priljubljenosti tega svetnika, priča tudi leta 1955 vpeljani nezapovedan praznik Jožefa delavca, ki se obhaja na mednarodni praznik dela 1. maja.
O življenju svetega Jožefa vemo toliko, kot nam o njem skopo poročajo evangeliji. Vemo, da je bil pravičen mož, ki je vzel Marijo k sebi, čeprav je bila že noseča, zaradi sanj, v katerih se mu je prikazal božji načrt. Vemo, da sta z Marijo v pozni nosečnosti odšla v mesto, od koder je bila doma njegova (tj. Davidova) rodovina, v Betlehem, kjer sta se morala po ukazu rimskega cesarja popisati. Poznamo tudi znamenito zgodbo o begu v Egipt, kjer se je sveti Jožef izkazal kot zaščitnik in varuh svete družine. Njegovo ime se v svetem pismu omenja še enkrat, in sicer ko sta z Marijo ob šotorskem prazniku razburjeno iskala 12 letnega Jezusa in ga našla v templju. Sklepamo lahko, da je umrl že v Jezusovi mladosti, vsekakor pa pred njegovim javnim delovanjem.