oče 1979 sin 2012
Vsi se spomnimo, kako so poleti pred parlamentarnimi počitnicami od vsepovsod prihajala opozorila pred še kako vročo politično jesenjo. Res se je dogajalo marikaj, a hkrati nič zelo drugačnega od prej - do zadnjega novembrskega tedna, ko se jesen poslavlja. Tik pred drugim krogom predsedniških volitev. Zavrelo je v Mariboru, Ljubljani in drugod. Ulica. Ko se je zdelo, da pri nas samo spremljamo izgrede drugod in ko so mnogi ugibali, zakaj pri nas ni mogoče mobilizirati ljudstva (apatija, vsi negativno energijo sprostijo na raznih forumih, kjer kar mrgoli pljuvanja in nestrpnosti), so se protesti zgodili tik pred odločilnim krogom volitev. Lahko bi se že prej.
Predvsem zato, ker je zdaj sporočilo nejasno, zmes protestnikov pa zapletena: nekje se je vse začelo in težko je verjeti, da gre (ob celostni grafični podobi protestov po vsej državi) za spontan začetek ali pa vsaj za spontano širitev. Tu so igrala socialna omrežja pomembno, morda ključno vlogo. Hkrati pa so se med množico na prvem ljubljanskem protestu pojavili poslanci PS in ljubljanski župan. Koristolovci ali (so)akterji?
Druga je skupina miroljubnih, ki sporoča: dovolj je neiskrene, koruptivne, klientelistične politike, vsi ste isti: vsem gre za oblast, podpiranje svojih in za podpihovanje sovraštva do druge strani. Danes so pripenjali vrtnice policistom in zahtevali (tudi) zanje višje plače. Odigrali so najbolj pozitivno vlogo, a bojim se, da njihovo sporočilo ne bo odmevalo, saj ga je prekrilo nasilje.
Zanj so odgovorni tretji, huligani, hujskači in ekstremisti. Zelo verjetno aktualno politično dogajanje spremljajo med igranjem spletnih igric ali brezciljnim brskanjem po takšnih ali drgačnih straneh in družabnih omrežjih. Zanemarjeni mladi, ki jim ni nihče povedal, da jih ima rad. Otroci brez staršev, odsev družbe, v kateri živimo. In v kateri ne vidijo vizije.
Zato je pravzaprav vprašanje, kdo je resnično odgovoren, kje in kdaj se je vse to začelo. Politika brez vrednot, ustvarja družbo brez vrednot. Če bomo začeli s spremembami na pravem koncu, potem je takšno očiščenje kot dež na presušeno zemljo. Gotovo pa celjenje, zdravljenje ali popravljanje napak ne bo stvar enega tedna, meseca ali leta...
V viharnem ozračju napadov na Cerkev na Slovenskem in njene najvidnejše predstavnike se je v soboto v Gornjem Gradu odvilo romanje družin ljubljanske nadškofije. Deževen dan je, resnici na ljubo, v ta nekdaj počitniški kraj ljubljanskih škofov (od druge polovice 15. stoletja naprej je bil namreč škofovska rezidenca) privabil le peščico družin. Pravzaprav pričakovanj organizatorjev (pastoralna služba nadškofije) ni bilo, iskanje vzrokov za to, da je bila najprostornejša katedrala na Slovenskem bolj prazna kot polna, pa je ostalo pri ugibanjih: slabo vreme, dolga pot, veliko drugih dogodkov na ta dan, morda tudi zadnji medijski napadi na Cerkev... Kdo bi vedel.
Pobuda se zdi dobra in hvalevredna: prošnja za blagoslov ob začetku šolskega in veroučnega leta. Kdo si ga ne bi želel. Starši najprej, za njimi pa vsaj devetošolci in srednješolci. Časi do družine niso prijazni. Ob gospodarski stiski in finančnih ukrepih, ki so močno udarili družinske proračune (plačilo vrtca za drugega otroka, znižani otroški dodatki,...), so tu večni izzivi vzgoje ter iskanja ravnotežja ob prehodu v novo šolsko leto. Zato je bila in je pozornost Cerkve do družin vedno več kot dobrodošla. Ali če citiram besede nadškofa Stresa: “Živimo v časih, ko je še posebno težko biti oče ali mati in vzgajati otroke v katoliški veri. Ste najtesnejši božji sodelavci, zato lahko računate na njegovo pomoč in blagoslov.“
Izvedba družinskega romanja pa je bila svetlobna leta (ali po pokojnem kardinalu Martiniju vsaj 200 let) daleč od sodobnega (tudi) družinskega življenja. Zakaj? Klasičen program (sveta maša je vrhunec, dogajanje prej pa: molitev, v tem primeru tudi kateheza...) ob tudi podobnih škofijskih srečanjih je izrazito enosmeren. Sicer odlična kateheza nadškofa Stresa je bila osrednji program srečanja pred mašo. Pri njej so družine poslušale o vrednotah – predvsem vrednotah verskega življenja. Takšno predavanje bi privoščil vsem tistim, ki že nekaj let niso videli cerkve od znotraj, prihranil pa vi ga tem, ki so prišli na srečanje. Zakaj? Ker vse to očitno že živijo, sicer jih na srečanje ne bi bilo. Zakaj torej ne družinam, za katere je bilo to srečanje pripravljeno, raje kot predavati – prisluhniti? Kaj danes najbolj tare, skrbi družine? Kaj pričakujejo od Cerkve in kaj ji lahko dajo? Nenavsezadnje – kako vidijo trenutne pogrome na Cerkvijo – kot upravičene ali ne – kako ji lahko v teh težkih trenutkih pomagajo... Vprašanj je veliko, možnosti za interaktivne delavnice prav toliko. Od njih bi pridobili vsi – škofje, duhovniki in verniki. Če govorimo, da je Cerkev živo telo in da smo Cerkev vsi, potem to tudi zaživimo v polnosti. Enosmerno – frontalno... = preživeto, kot so tudi časi masovnih shodov preteklost.
Tisti, ki so to spoznali, uresničujejo družinska srečanja zelo uspešno (Festival družin je junija na Roglo privabil 1000 družin). Postavlja se vprašanje, zakaj v velikem obsegu sploh pripravljati toliko srečanj – ali ne bi bilo bolje združiti moči in sodelovati pri enem?
In še to: sveta maša v Gornjem Gradu je bila družinska zgolj zaradi otroškega zborčka, ki je prepeval mladinske duhovne pesmi. Vse ostalo (vključno z 18 minutno! pridigo) nosi oznako slovesnost ali ceremonija. Starši (predvsem z manjšimi otroki) vedo, o čem govorim...
Doma jo imamo, našo Klaro. Meseci pričakovanja so v nekaj zadnjih dneh dobili epilog, ki je čudovit! Čeprav se je zdelo, da smo se čakanja že navadili in da je bil ob večerih pred spanjem odgovor, kdaj bo prišel dojenček, že rutinski, se je v nekaj dneh vse odvrtelo z neznansko naglico. Čakanje, pričakovanje ima svoj namen in če že pri mnogih drugih stvareh želimo poiskati bližnjice, priti do želenega takoj, 9 mesecev ostaja... Vse ima svoj čas. Tudi dan, ura in celo minuta poroda. Različni so razlogi (vem, da tu in tam tudi utemeljeni), zaradi katerih človek ne posluša te modrosti. Bodisi se prepusti rutinski navadi in zato ne prisluhne notranjemu glasu ali pa je svoje občutke povsem zatrl v sebi in so glasovi od zunaj močnejši (ker je tako navajen že od otroštva).
O modrosti rojevanja se v zadnjem času več govori tudi pri nas. Seveda je to tema mamic ali nosečnic, a s trojno izkušnjo „asistiranja“ pri porodu si mirne vesti jemljem pravico, da napišem naslednjo strnjeno ugotovitev: porodnišnice, kjer delo mora teči po nekem sistemu in pravilu, so pri prilagajanju osebnim zgodbam strašansko okorele in marsikdaj tudi odpovejo. Vsak porod je osebna zgodba in večja kot je porodnišnica (in seveda vse osebje z njo vred), več je zarjavelosti, rutiniziranosti, sistematizacije in manj prilagajanja, POSLUŠANJA! In slednje je bistveno. Časi, ko so porodnice pristale na rek: „Še vsaka je rodila!“ z enosmerno (rutinsko) komunikacijo, ko babica pristopica v porodno sobo, prej pa se je potikala kdo ve kje in naznani: no, zdaj pa bomo – v naslednji uri boste rodili!, taki časi k sreči tudi pri nas odhajajo. Z ozaveščanjem, izobraževanjem, predvsem pa z zavedanjem, da je najpomembneje prisluhniti sebi, svojemu telesu, moč in avtoriteta sistema počasi prehajata iz uslužbenca (zdravnik, babica...) k porodnici sami. Saj sta vendarle ona in otrok središče vsega dogajanja! In če se osebje tega zaveda in hkrati nudi vso strokovno in tudi čisto osebno pomoč z empatijo (da se v času rojevanja vživi v dogajanje in porodnico), potem naravni porod dobi svoje mesto.
V manj kot dveh urah, brez umetnih popadkov (kot npr. prvič) ali protibolečinske kemije (tudi drugič), se je tako na svet prismejala Klara, ki ni imela razloga za jok :) Hvala babici Marjeti in osebju Kranjske porodnišnice!
Za mano je poln, naporen, a tudi lep dan. Lep je namreč občutek, kadar se krog sklene, ideja uresniči, rešitev udejanji. Leta 2002 sem v svoji prvi diplomski nalogi (Izhodišča za selitev in novo ureditev planinske knjižnice) zapisal: „Glavna misel, ki je avtorja vodila v času nastajanja diplomske naloge, je bila, da rešitev ne bi ostala le na papirju, ampak da bi jo (tudi s pomočjo njenih izsledkov) bilo mogoče realizirati.“
Posluh vodstva Planinske zveze Slovenije in pripravljenost Mestne knjižnice Ljubljane sta pripeljala do današnje otvoritvijo planinskega kotička v MKL. Gost prvega literarno-gorniškega večera je bil himalajist Tone Škarja, ki je spregovoril o knjigi Po svoji sledi, ki jo je izdal lansko leto. Kratek kulturni program in ogled kotička sta lepo zaokrožila prireditev, kjer se je zbralo kakšnih 75 obiskovalcev.
Trajen dom je na policah planinskega kotička našlo 200 izvodov iz bivše Centralne planinske knjižnice (ki je v svojih najboljših časih štela preko 6500 enot). V Mestni knjižnici so ta fond (gre za gradivo, izbrano po kriterijih zanimanja za bralce) priključili obstoječemu, tako da ima zdaj knjižnica 800 enot (22 tekočih metrov polic). Gre v pretežni meri za monografske publikacije in vodnike.
VEČ SLEDI...