Blažev blog

V viharnem ozračju napadov na Cerkev na Slovenskem in njene najvidnejše predstavnike se je v soboto v Gornjem Gradu odvilo romanje družin ljubljanske nadškofije. Deževen dan je, resnici na ljubo, v ta nekdaj počitniški kraj ljubljanskih škofov (od druge polovice 15. stoletja naprej je bil namreč škofovska rezidenca) privabil le peščico družin. Pravzaprav pričakovanj organizatorjev (pastoralna služba nadškofije) ni bilo, iskanje vzrokov za to, da je bila najprostornejša katedrala na Slovenskem bolj prazna kot polna, pa je ostalo pri ugibanjih: slabo vreme, dolga pot, veliko drugih dogodkov na ta dan, morda tudi zadnji medijski napadi na Cerkev... Kdo bi vedel.

Pobuda se zdi dobra in hvalevredna: prošnja za blagoslov ob začetku šolskega in veroučnega leta. Kdo si ga ne bi želel. Starši najprej, za njimi pa vsaj devetošolci in srednješolci. Časi do družine niso prijazni. Ob gospodarski stiski in finančnih ukrepih, ki so močno udarili družinske proračune (plačilo vrtca za drugega otroka, znižani otroški dodatki,...), so tu večni izzivi vzgoje ter iskanja ravnotežja ob prehodu v novo šolsko leto. Zato je bila in je pozornost Cerkve do družin vedno več kot dobrodošla. Ali če citiram besede nadškofa Stresa: “Živimo v časih, ko je še posebno težko biti oče ali mati in vzgajati otroke v katoliški veri. Ste najtesnejši božji sodelavci, zato lahko računate na njegovo pomoč in blagoslov.“

Izvedba družinskega romanja pa je bila svetlobna leta (ali po pokojnem kardinalu Martiniju vsaj 200 let) daleč od sodobnega (tudi) družinskega življenja. Zakaj? Klasičen program (sveta maša je vrhunec, dogajanje prej pa: molitev, v tem primeru tudi kateheza...) ob tudi podobnih škofijskih srečanjih je izrazito enosmeren. Sicer odlična kateheza nadškofa Stresa je bila osrednji program srečanja pred mašo. Pri njej so družine poslušale o vrednotah – predvsem vrednotah verskega življenja. Takšno predavanje bi privoščil vsem tistim, ki že nekaj let niso videli cerkve od znotraj, prihranil pa vi ga tem, ki so prišli na srečanje. Zakaj? Ker vse to očitno že živijo, sicer jih na srečanje ne bi bilo. Zakaj torej ne družinam, za katere je bilo to srečanje pripravljeno, raje kot predavati – prisluhniti? Kaj danes najbolj tare, skrbi družine? Kaj pričakujejo od Cerkve in kaj ji lahko dajo? Nenavsezadnje – kako vidijo trenutne pogrome na Cerkvijo – kot upravičene ali ne – kako ji lahko v teh težkih trenutkih pomagajo... Vprašanj je veliko, možnosti za interaktivne delavnice prav toliko. Od njih bi pridobili vsi – škofje, duhovniki in verniki. Če govorimo, da je Cerkev živo telo in da smo Cerkev vsi, potem to tudi zaživimo v polnosti. Enosmerno – frontalno... = preživeto, kot so tudi časi masovnih shodov preteklost.

Tisti, ki so to spoznali, uresničujejo družinska srečanja zelo uspešno (Festival družin je junija na Roglo privabil 1000 družin). Postavlja se vprašanje, zakaj v velikem obsegu sploh pripravljati toliko srečanj – ali ne bi bilo bolje združiti moči in sodelovati pri enem?

In še to: sveta maša v Gornjem Gradu je bila družinska zgolj zaradi otroškega zborčka, ki je prepeval mladinske duhovne pesmi. Vse ostalo (vključno z 18 minutno! pridigo) nosi oznako slovesnost ali ceremonija. Starši (predvsem z manjšimi otroki) vedo, o čem govorim...