Blažev blog

Zdrs v novo leto je bil hiter in že smo krepko v drugi polovici prvega meseca. Vznesenost, silvestrsko vzdušje in pokanja raket - vse to je preteklost. Za eno leto. Morda tudi novoletne zaobljube? Krhko, minljivo in negotovo je to, kar je zgolj človeškega. Kot hiša na pesku... Še danes samoumevno je jutri že pozabljeno, spremenjeno ali kruto odrinjeno. Misli o nesamoumevnosti dobrin tega trenutka, pa če je to zgolj "normalno" počutje zdravega človeka (z vsemi vsakdanjimi problemi, ki ga obkrožajo v njegovi glavi), so se mi porajale po tem, ko sem s sankanja z otroki na Rakitni malo po novem letu zvečer obležal na kavču s stisnjenimi zobmi.

Zaplata trave je na hitro ustavila sanke in sunkovito prisilila levo nogo (z operiranim kolkom) v lego, ki je ni vajena. Vso noč sem uspel za silo shajati le v dveh položajih, proti jutru pa je bolečina postala tako huda, da je bila edina misel samo: urgenca. Bolečina je bila znana, saj me je po operaciji kolka pred približno 14 leti kar nekaj časa spremljala. Zdaj pa spet: prepričan, da se je kaj zlomilo, premaknilo, počilo... in da bom spet pristal na operacijski mizi, sem po slikanju kolka, stegnenice in medenice odšel pomirjen: zloma ni, pomagam naj si z berglami. Svoje dni sem leto in pol preživel s tem dodatnim pomožnim parom nog. No, tokrat so bergle ostale v kotu že naslednji dan, bolečina pa je (kot je hitro prišla) tudi kmalu pošla. Zdaj z veliko hvaležnostjo gledam na ta začetek leta s petnajstico.

Opomin, sporočilo? Ne vem... Razmišljanje me napeljuje k temu: bolj ko neka stvar (ali človek s svojim razmišljanjem in ravnanjem) na zunaj izgleda močno, neuničljivo in samoumevno, večji in bolj boleč je lahko nepričakovani padec. Ne gre za napad na zdravo samozavest, ampak za (še bolj zdravo in duhovno) zavedanje majhnosti, ranljivosti in - pomena tistega manj minljivega od novoletnih prskalic.