Blažev blog

Dva tedna nazaj stojim v vrsti edine dežurne lekarne v mestu. Dve neprespani noči sta bili že za nami. Nočemo še tretje, zato povprašam po hladilni peni Poxlin, ki naj bi pomagala pri tej pikčasti nadlogi majhnih otrok. Pikice so s starejšega končno skočile na mlajšo. Res ni izgledalo lepo in verjamem, da je zoprno srbelo. A mi bi radi tudi kaj spali, kajne? Sredi druge noči namreč ni preostalo drugega, kot da je Sara v dnevni sobi pri luči listala po knjigah in se tako zamotila, nazadnje pa od utrujenosti zaspala.

Asistentka v lekarni stopi do polic in poišče čudežno peno. Na blagajni je znesek 19,99€. Prepričan, da je še od prejšnjega kupca, čakam. A ko me lekarnarka vprašujoče pogleda, mi je jasno. Tole pa ni ravno poceni, si mislim in vprašam, kakšen je rok trajanja... Še meni ni čisto jasno, kam merim, gospodična pa me še bolj začudeno gleda, saj je bil z menoj starejši otrok, ki jih je že prebolel. Za koga torej bo pena?!

Ko zadevo prinesem domov in jo začnemo inteznivno uporabljati, mi je dokončno jasno: veliko denarja za malo "muzike". Kar zares pomaga pri noricah, je čas - nekaj dni je pač bolezen v najhujšem zagonu in takrat je treba potrpet. Vse ostalo je khmm, saj veste, kako se reče v "ljudski govorici", pa ne bom zapisal, ker spoštujem svojega zavetnika in imam tudi zaupanje vanj, čeprav sem ravno "na slabem glasu". Ja - in rdeče pikice so že zgodovina. Zdaj imamo bele - v grlu. Angina na kvadrat. Oziroma na kub(p)!