Blažev blog

Ko se z Andrejem po končanem petkovem programu končno spraviva v avtomobila in jo ubereva proti Škofji Loki, je možnosti vse manj, da bi nama tudi tokrat karkoli prekrižalo načrte. Pa se skoraj zgodi: ko že lezeva iz avta na mrzel zrak, se spomnim, da se pozabil palici v svojem avtu, ki je k sreči parkiran pred občino v Škofji Loki. In sva naredila še en krog. A tokrat nama Lubnik ni ušel.

Že najmanj trikrat sva se pripravljala nanj. Enkrat zbolijo otroci, drugič pride slabo počutje in utrujenost, spet tretjič sva se že skoraj odpeljala izpred radia, ko se spomnim, da sem pozabil gojzarje... Tokrat gre zares.

Mrzel zrak napolni pljuča, sneg škripa pod čevlji, nekje v temi neke krošnje se oglaša sova. Strm vzpon za začetek, hiter korak in nič besed. Zimska noč je sama dovolj zgovorna. Kmalu ugotoviva, da kljub oblačnemu vremenu svetilk ne potrebujeva. Koprenasta luna je še vedno dovolj močna, da nama sveti tudi skozi gozd. Globok minus je, a telo je ogreto, tako da bi lahko eno plast obleke slekel. A na trenutke zabrije mrzel veter in takrat vetrovka dobro opravi svoje poslanstvo.

Približno ura gor in ura dol. S časom se nisva obremenjevala. Uspelo je in čeprav bo noč kratka, je bil pobeg iz vsakdanje rutine vreden napornega prebujanja ob otroškem vpitju in polnih baterijah že čez nekaj ur. Pravzaprav tudi tak vzpon napolni baterije.