Blažev blog

Reke Iške ni več. Narava je pokazala skrivnostno moč, reka poniknila neznano kam. Naslovi v skoraj apokaliptičnem vzdušju so včeraj in danes preplavili medije. Hja, saj ne rečem - zadeva je zanimiva. Suho strugo sem si tudi sam ogledal. Človek dobi občutek, da hodi po hudourniški strugi, ki se napolni samo občasno za kratek čas. Pa ni tako. Iška ne presahne niti poleti, čeprav ima takrat seveda veliko manjši vodostaj kot npr. jeseni. Zdaj, ko so povsod poplave, pa je poniknila. Razlaga? Ob veliki vodi, ki je drla po strugi po deževju, se je struga "poškodovala". Navednice zato, ker ze mi zdi izraz zelo antropogene narave. Seveda, če gledamo z očmi človeka, gre res za skrajno nenavaden, če že ne strašljiv dogodek, ki sploh pri domačinih budi močna čustva. Kam je šla naša reka?? No, sprememba rečne struge zaradi erozije je bila povod za to, da se je odprl prehod v kraško notranjost. Iška je z bobnenjem, ki so ga slišali domačini in je verjetno posledica premikanja oz. odpiranja kraškega podzemlja s padcem vsega materiala, poniknila pod površje. Če za hip odložimo antroploška očala in pojav postavimo v kontekst naravnih procesov, ki se odvijajo že vse od zemeljskega nastanka naprej, pa gre za nekaj sicer manj običajnega kot so jesenske poplave, a vseeno nekaj, kar se dogaja. In kot smo izvedeli, se je prav na tem mestu nekaj podobnega že zgodilo pred približno pol stoletja. Podoben primer lahko najdemo pri prav tako kraški reki Reki, ki je v osemdesetih za nekaj dni izginila. V tem konktekstu torej za naravo nekaj čisto normalnega, kar se dogaja v kraškem svetu oz. na kraški podlagi. Ker je Iška reka, ob kateri sem preživel kar nekaj lepih pustolovskih srednješolskih in malo manj fakultetnih dni, me je zanimalo, kako je z njo višje. In naj potolažim vse zaskrbljene: voda tam, kjer struga začne dobivati vintgarsko naravo, je. Tudi pri Domu v Iškem vintgarju Iška mirno teče, sicer s precej nizkim vodostajem za obdobje po takem dežju, a na tem, poleti pikniško obleganem delu, je še vse tako, kot je bilo.