Že nekaj mesecev, pravzaprav odkar smo se vrnili iz Amerike, imamo težave s kopanjem. Kričanje, dretje, hlipanje, stres. Pa smo poskusili marsikaj. Od počasnega tuširanja, do umivanja s tušem ležečki v tuš kabini na topli podlagi, tuširanje v naročju, tuširanje "a la sama" (sama stoji in se poliva s toplo vodico), pa malo bolj na silo smo jo posedeli v banjico, ki je videt' ne more...

Vedno sem si mislila, da daš otroku v banjico kopalne igračke, ga počaaaasi počaaaasi spuščaš v banjico, pa je! Vsaj tako je delovalo kar nekaj mesecev. Je uživala v čofotanju in špricanju v družbi raznorazne plastično-gumijaste perjadi. Tole je še iz tistih časov...

Ampak zadnjih nekaj mesecev to ne deluje več. Nobena igračka je ne gane, nobena igra, nobeno nežno prigovarjanje. Samo, da vidi vodo in se spomni, kaj jo čaka, dobi trde noge in prej omenjeni izpadi mi ne uidejo. Ne vem, kaj se je takrat zgodilo v majhni bučki, da naše domače kopališče tako vztrajno odvrača. Veliki bazeni so ji super. Mali domači bazenček - no go! In tako je (bilo) vsako kopanje stres. Pa se ne gremo več. Otroka zdaj "kopamo" v umivalniku. Do poroke se bo pa zadeva (vsaj upamo!) že uredila. :-)

"Kopanje" danes je videti nekako tako. Tole ni Maruša, fotka (neznanega avtorja) je prišla po mailu...