Moja mami ima danes rojstni dan. Lani smo čakali, da ji bomo "dali" za rojstni dan Marušo, pa je punca pohitela in smo bili za mamin RD že prvič na obisku...

Sem ta mala v družini, z mamo sva bili najdlje skupaj in od nekdaj sva se fajn razumeli. Ko sem bila na porodniški, pa sploh, saj sva (smo) bili kar precej skupaj. Do nekaj dni pred porodom sva skupaj hodili na Šmarno goro, vsak dan, tudi v snegu, skupaj čajčkali, pregledali "novice dneva" (ki jih ni bilo :-)), skupaj kuhali kosilo in klepetali... Super leto, ki niti slučajno ne bi bilo super, če bi doma čakala sama z Marušo, kdaj se bo Žiga narisal iz službe...

Če pogledam malo dlje nazaj v svoje otroštvo, nam ni bilo pretirano lahko, čeprav takrat, ko sem bila majhna, nisem nikoli čutila ne pomanjkanja, ne ljubezni, nikoli si nisem mislila, da smo pa "uboge rev'ce". Očeta sem izgubila v prometni nesreči, ko sem imela 5 let in pol. Imam še starejšo sestro Uršo (6 let starejša od mene) in brata Marjana (15 let starejši). Ko je oče umrl, se je zelo kmalu zatem poročil še brat. Kar naenkrat smo punce ostale same. Mami se je morala kar nekaj stvari naučiti na novo, morala je krmarit, kakor je najbolje vedela in znala. Morala se je naučit kuhat (moj oče je z veseljem in ljubeznijo šibal kuhalnico na veliko), zakurit peč in še kaj. V sebi je morala skrivat očetovsko trdo roko in mamino mehko srce. Prav dobro ji je šlo. Bila je stroga, zelo, nepopustljiva, ampak razumevajoča in ljubeča. Vedno smo bile prijateljice (me tri) in še danes smo. Le na malo drugačen način, ker smo pač odrasle.

In komu sem podobna jaz? :-) Joj, smo "hecke"...

Spomnim se, kako smo obdelovale tri pošteno velike vrtove. Domačega, tistega na vikendu, pa še za enega se je zmenila v Vodicah na farmi, kjer je bil moj oče v službi kot agronom. Tam smo njivo kopale s krampom, tako trda zemlja je bila. Vanjo smo devale koruzna zrna, zraven pa fižolčke, da so se namotali okrog koruze. Smešno, če danes pomislim! Ko smo delale na vrtu, smo bile skupaj, vedno je padla kakšna dobra debata. Poleti, preden je šla v penzijo, nama je med počitnicami vedno dala kakšno nalogo. Zjutraj ob pol devetih naju je poklicala iz službe, naju zbudila in zrecitirala, kaj je danes na sporedu. Urša je bila znana, da je nalogo opravila takoj, jaz sem čakala do zadnjega, tik preden je prišla iz službe.

Med počitnicami je bila glavna kuharica Urša. Še danes se spomnim, kako sva črpali iz knjige receptov Dr. Oetkerja "ABC kuhanja", ki jo je Urša dobila za 15. rojstni dan od sosede Irene... Uspevale so nama kar dobre stvari! Urša je bila šef kuhinje, jaz pa njen pomočnik. Ufff, kako mi je šlo to na živce, ko me je pošiljala po čebulo, po korenje,... ko sem morala lupit krompir, ona je pa samo vse "skup' zmetala" in je bila ta glavna. :-) Ob pol štirih sva gledali skozi okno, če gre mami že po potki domov in takrat sva hiteli pripravljat še krožnike.

Ja, naša mami je vedno poskrbela, da nam niso šle neumnosti po glavi. V šoli sva bili vedno pridni, doma pa občasno (vsaj jaz) tudi leni in jezikavi (vsaj jaz). Tudi prerekanja je bilo kar nekaj... Hja, bila je (še vedno je!) težka pogajalka in treba si je bilo izborit svoj "prostor pod soncem".

Nikoli ne bom pozabila, kakšna "gospa" sem bila v srednji šoli, dokler sem imela "turnus". Učila (in včasih tudi afnala) sem se do zadnje minute in kakih 8 minut pred avtobusom sem sedla za mizo, kjer me je čakalo kosilo, na hitr'co pojedla in letela na bus in v šolo...

Uff, kar nekaj spominov se je nabralo, bom predolga, če zapišem vse...

Mami sem hvaležna tudi za "tisto koruzo". Ob delu (Sizifovem, pravzaprav :-)) smo se pogovarjale, izpraševala nas je poštevanko, pa Zemljepis, pa fante smo malo opravljale in konec koncev je bilo tudi nekaj pridelka. :-)

Joj, še ena cvetka iz njive v Vodicah. Enkrat sva šli med počitnicami z Uršo na njivo kar z njenim avtomatikom (mopedom), ki ga je dobila za birmo. Pa motiko sva vzeli sabo. Moped je crknil, Urša je pucala svečke, jaz stala zraven z motiko... Sva šli malo peš, pa je spet užgal, ... motika v roke, pa hop na moped ... Se mi zdi, da tistikrat nisva prišli do cilja. :-)

Starejši ko sva bili, mehkejša je postajala in še danes je tako. Z leti se mi zdi, da se vsi spreminjamo na bolje.

Moja mama je res kar "carica". Do pred enega leta je vsako jutro ob pol šestih hodila na Šmarno goro s sosedovo Meto, potem so jo začela "hecat" kolena. Zdaj gre vsako jutro na sobno kolo, pa malo kolesari ob gledanju Travel Channel-a. Je čist' navdušena (bolj nad programom in ogromno sliko kot kolesom).

Odkar sem v službi, nam merka Maruško. Super se razumeta, ta mala skoraj vsak dan pokaže kakšno novo stvar, ki jo je mama naučila. Vidim, da se skupaj zabavata in uživata, Maruša ima mamo zelo rada, pa tudi mama njo, se ve! :-) Je taka dobrovoljna prijazna punčka, večkrat pravi. Ko Maruša zaspi, pa pristavi v lonec kaj še za nas, "ta stare", ki sestradani pridemo iz službe.

Kar naprej je v akciji, edino zvečer pravi, da ji je včasih dolgčas, sploh zdaj, ko so tako dolgi večeri... Pa kar gre... Smo vseeno veliko skupaj (mi živimo na vrhu, v mansardi hiše, mami v sredi, sestra pa v hiši zraven), tako nam hudega ni...

Bog pač za vsakega pripravi svoj "plan" in nam je pripravil takega. Mami je morala bit' kar korenina, da ji je uspelo to, kar ji je... In še vedno ji kar gre... Zdravje ji služi (naj tako ostane še naprej), radi se imamo, sodelujemo, "en z drugim", večkrat ponavlja. In ima prav! Dokler družina skupaj drži, se da premikat gore.

Mami, vse najboljše. Res! Ta glavna si za svojih 71 let!