Matjažev blog

23. rojstni dan naše države smo popraznovali v prestolnici. Kaj je to, smo spoznali že pred leti. Letos smo najprej odšli v Prirodoslovni muzej, ki nam ga ob nedavnem muzejskem dnevu ni uspelo do konca pregledati. V primerjavi s takrat je bil na praznik obisk skromen in v miru smo se lahko posvetili eksponatom ter tudi reševali zanimive naloge. Tistih pravih nalog že nekaj časa ni bilo in zato je bilo to kljub prvemu počitniškemu dnevu prav zabavno početje.
Uspešnega zaključka šolskega leta smo se veselili ob picah, ki so jih v Foculusu spekli in postregli v rekordnem času (fast foodi so pravi polži v primerjavi z njimi ;-) ).
Tretji del pa je bil ogled predsedniške palače, ki je na praznik dvakrat odprla vrata. Nepričakovao smo bili gostje na sprejemu, ki so ga pri predsedniku imele slovenske županje in deležni smo bili odličnega kulturnega programa šole iz Kobarida. Kakšno veselje je bilo v slavnostni dvorani, ko je predsednik naznanil, da bodo ne le nastopajoči, ampak vsi otroci do 15. leta starost dobili sladoled.
Zanimivo je bilo opazovat menjavo častne straže. Mami pa se je imela manj zanimivo, ko jo je za izjavo ujela tv-kamera (čeprav se je ves čas skrivala za stebrom), a smo ponosni nanjo, ker se je odlično izkazala ;-)

Dan je v teh dneh dolg 15 ur in 45 minut. Bolje in pravilneje je reči dolžina svetlega dela dneva. Do sobote, ko bo ob 12.51 nastopilo astronomsko poletje, se bo dolžina večala le malenkostno, za nekaj sekund na dan. Še v začetku meseca je bila razlika minuto in pol, v marcu pa recimo kar tri minute na dan. Poletni čas torej prihaja. Zdaj potrebujemo le še bolj stabilno in poletno vreme. Zelo nihajoče je zadnje čase. Iz enega ekstrema v drugega. Pravijo, da se bomo morali na to kar navaditi, da je to pač posledica klimatskih sprememb. No, to bo že šlo. Če bo samo to. Da ne bodo klimatske spremembe prinesle še česa hujšega. Recimo: angleškega poletja ;-)

V Kokri je bil danes prvi blagoslov koles. Udeležilo se ga je razveseljivo veliko kolesarjev. Dolina je namreč priljubljena tura s ciljem na Jezerskim. Pobudnik blagoslova Bojan Udovič, nekdanji vrhunski kolesar, tudi udelezenec olimpijskih iger v Moskvi leta 1980, danes pa ima kolesarsko trgovino in servis Usistem v Prebačevem, je navzoče spodbudil k spoštovanju prometnih pravil in k skrbi za ohranjanje okolja. Župnik Miha Lavrinec pa je naglasil pomen tega, da ob vsem razvoju in napredku prosimo za blagoslov. Dogodek je bil po redni nedeljski maši ob 9.00, sledil je semenj, ki ga je uspešno pripravilo domače turistično društvo.

V mesecu februarju sem spletel vezi z učiteljico slovenščine v severozahodnem delu sosednje Hrvaške. Dragica Motik poučuje na Reki, v Pulju, Buzetu in Čabru. Na teh dneh tudi oni zaključuejo pouk in na zadnji majski dan so pripravili zaključno prireditev.

Sprva mi vožnja v Buzet v soboto zvečer na zadnji dan šmarnic, ko so naši otroci dobili veroučna spričevala, ni kaj dosti dišala. Dejansko sem okleval še popoldne. Vleklo me je to, da je to področje, ki ga še nisem obiskal in področje zamejstva oz. izseljenstva, ki ga v oddaji še nisem predstavil. Vleklo me je tudi pričakovanje, da bo prireditev in predstavitev pouka zanimiva in dodelana. Gospo Motik po tem poznam s seminarjev za izseljenske učitelje, ki jih (so)organizirala pred odhodom na Hrvaško.

Tehtnica se je prevesila na tisto stran, da sem šel. Niti malo mi ni žal. Pričakovanja so se potrdila. Prireditev je bila zelo zanimiva in razgibana. Zelo prijetno je bilo po prireditvi poklepetati z rojaki in posneti pogovore za oddajo. Odkril sem nov delček slovenstva in ga tudi predstavil radijskim poslušalcem. Upam, da sem s tem tudi pri njih sprožil kakšno novo spoznanje.

Že zdaj lahko napovem, da bo pogovore z rojaki slišati v eni od prihodnji oddaj Slovencem po svetu in domovini. Tu pa je link z reportaže o zaključni prireditvi.

V tednu pred vnebohodom pri križevih oz. prošnjih dnevih prosim za blagoslov polj, dela in za varstvo pred nesrečami. Srečo v nesreči sem imel pred kratkim. Nekega večera med vožnjo proti domu ugotovim, da je pregorela leva žarnica pri avtomobilu. Ker sem bil pozen, sem zamenjavo preložil na naslednji dan, ko bo svetlo. Zjutraj se mi je mudilo in sem rezervni komplet samo vrgel v avto z mislijo, da bom že čez opravil zamenjavo. Obveznosti so prekrižale načrte in z delo sem zaključil, ko je bilo že zelo temno in pozno. Na poti do avta sem se spomnil na pregoreto žarnico, a sem si rekel, da bo tudi z eno nekako šlo, pač bolj počasi. A ko sem prižgal avto, je bila naokrog sama tema. Pregorela je še druga žarnica. Nič ni pomagalo, kljub temi sem se lotil menjave. A glej ga zlomka, zjutraj sem vzel napačen komplet rezervnih žarnic. V trenutku se mi zelo stemnilo pred očmi: naj prespim v službi, upam, da tako pozno pelje še kakšen avtobus, naj pokličem taksi ... Ne, ne in ne. Nič od tega. Žarnici bo treba zamenjat in se odpraviti domov. K sreči imamo blizu službe črpalko, ki je odprta noč in dan. K sreči so ulice do tja razsvetljene. K sreči ni bilo nobene policijske kontrole. Žarnici sem kupil in ju presenetljivo hitro uspel zamenjati. Običajno je to pravi projekt ... Ter se srečno pripeljal do doma. Naslednje jutro ni bilo treba zgodaj vstati.