V dneh pred stavko dela javnih uslužbencev sem preko rojakinje na Švedskem dobil zanimivo el. pošto. Avtor zapisa je Franci Pliberšek, generalni direktor družbe MIK Celje. Objavljam ga v nadaljevanju, gre namreč za drugačen pogled.
Kategorija: "Osebno"
Ljubka žival, otroci jo obožujejo in nikoli si nisem mislil, da bi jo kakšen otrok sovražil ... Naša osemletnica se v drugem razredu uči pisane črke. To učenje me malo spominja na študentska leta: profesor razloži snov, ti pa jo sam vadi. Tudi tu so naenkrat vzeli črke e, r in v. Napisali dve, tri vrstice, nato pa že besede, ki te črke vsebujejo. Med njimi je tudi veverica. Napisati posamezne črke že gre, povezovati pa ni kar tako. Ko je vadila, je rekla, da to veverico prav sovraži :-) Seveda ni mislila dobesedno. Vse skupaj je bilo kratkega roka. Vaja pač dela mojstra in zdaj ji gre tudi že veverica dobro od roke.
Občasno pogledam, kaj delajo na drugih radiih, tudi kakšne štose uženejo na Radiu 1. Hude mravljice so mi bile simpatične, prav tako Zala, včasih sta zanimiva Soseda ... To pa, kar so naredili pred veliko nočjo, pa se mi zdi občutno preveč.
Razumem, da se pošalijo na račun Cerkve, napak, ki jih delamo vsi od škofov, duhovnikov do laikov. Temu se včasih tudi nasmejim. Da se pa norčujejo iz najbolj svetega naše vere, pa ne le naše, tudi protestantske in pravoslavne, to je pa nesramnost do konca. Boste rekli: saj jim gre zgolj in le za poslušanost (raitinge). Vem, ampak tudi pri tem naj bi veljala osnovna etika. Kot kaže pri tekmovalnosti za doseganje cilja (biti prvi in najboljši) ne gre več za izvirnost, ampak je preraslo v tekmovalnost, kdo si upa več, kdo bo šel dlje čez mejo. Provokacija je po tem takem tudi kultura.
Nisem pisal na Radio1 in izrazil ogorčenja kot poslušalec (ker to nisem, a mogoče ne bi bilo slabo, da bi se zganila civilna skupnost kristjanov). Meni se ti ljudje predvsem zelo smilijo, ker se niso naučili osnov etike. Smilijo se mi, ker mislijo le na danes, nič pa na jutri oz. Bog ne daj na večnost, ki čaka vse. In zato je Kristus vstal od mrtvih. Da bi večnost postala smiselna in bi se je veselili.
V naše življenje brez naših zaslug prihaja Luč sveta, ki napolnjuje temo velikega petja in Kalvarije. Smrt je dokončno premagana. Aleluja!Že Grki so rekli, da je to velik nesmisel. A Gospod si ga je izbral za dosego našega odrešenja. In še dandanes so križi vsepovsod. So del vsakega življenja. Življenja ni brez križev. Ni jih treba iskati, pridejo sami od sebe. Želimo jih spregledati, se jih izogniti, jih pustit na miru in ne vzeti na svoje rame. A naša naloga je, da jih prepoznamo in sprejmemo ter se ne pritožujemo, ampak nosimo.. In to je šele start. Pri vsaki tekmi pa je pomemben cilj in rezultat, ki ga tam dosežemo ... Dela bo dovolj, gremo ...